OTOK SVOBODE IN CENZURE 25. 11. 2007
Objavljam zapis Draga Jančarja v včerajšnjih Pomislekih v Sobotni prilogi. Zakaj? Ker mislim tako kot misli Jančar, vendar ne znam tega ubesediti niti približno tako dobro kot zna to on. Drago Jančar je pisatelj in osebnost, ki ga spoštujem. Zame je eden najboljših, če ne kar najboljši, slovenski sodobni pisatelj. Prispevek se nanaša na, v zadnjem tednu in tudi nasploh v Sloveniji, aktualno tematiko o medijski cenzuri, ki jo je sedaj sprožila že “opevana” peticija. Kar je odebeljeno je poudarjeno iz moje strani. Prijetno branje!
Proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja je ameriški tednik Newsweek objavil majhen članek, v katerem je bila Slovenija omenjena kot »otok svobode« sredi nesvobodnega komunističnega sveta. Tako novinar, ki je članek napisal, kakor tisti, ki smo razmere v svoji domovini poznali, smo vedeli, da gre za relativizem, pač glede na manj svobodno Madžarsko ali Češko, pa tudi ostale dele takratne Jugoslavije. O tem je namreč članek tudi govoril: o demokratizaciji, ne o demokraciji, o prodiranju pluralizma v enopartijski monolit, tudi o vse bolj odprtih medijih, ki pogosto dopuščajo tudi drugo mnenje od partijskega. Takrat je seveda v slovenskih medijih še močno delovala cenzura; partijska transmisija, ki se je imenovala Socialistična zveza delovnega ljudstva, je imenovala urednike vseh medijev, še topli časopisi so najprej potovali k partijskim veljakom, čez noč so kakšni članki izginili oziroma so jih zamenjali z drugimi; o nadzoru na televiziji, ki so jo imeli oblastniki še posebej radi, sploh ni treba govoriti.
Kljub temu sem se članka razveselil. Bil sem predsednik slovenskega Pena in v našem odboru smo imeli veliko opravka s prepovedmi knjig in raznimi novinarskimi »berufsverboti«, prepovedmi študentskih časopisov in literarnih revij, celo sodnimi procesi. Pošiljali smo pozive slovenskim in jugoslovanskim oblastem in obveščali mednarodni Pen. Zato se mi je zdelo, da je članek v Newsweeku prišel ob pravem času. Čeprav sem bil tri leta sam novinar in dobro vem, da se dobra novica širi veliko težje kot slaba, sem članek razmnožil in ga poslal na prijateljske naslove doma in v tujini. Doma, sem mislil, bo mogoče osrčila ljudi, ki obupujejo nad razmerami, morda bo celo vzpodbuda za tisto partijsko linijo, ki je družbo odpirala in je imela težave z dogmatskimi trdorokci. Na tujem pa bo marsikdo od mojih penovskih prijateljev in znancev videl, da se premika, vendarle se premika. Takrat se je o Sloveniji pisalo zelo malo, torej je bil članek z omembo »otoka svobode« tudi s tega stališča dobra novica. Čeprav se nikoli nisem imel za ne vem kakšnega patriota – človek pač o svoji domovini raje prebere kaj dobrega kakor slabega.
Prejšnji teden sem v neki dunajski kavarni skoraj polil jutranjo kavo, ko sem prebral, da v Sloveniji vlada cenzura, da vlada nadzira vse medije prek lastniških deležev v njih in da je to slabo znamenje za slovensko predsedovanje Evropski uniji. Članek se je skliceval na peticijo slovenskih novinarjev. Nikakor ne bi skoraj polil jutranje kave, če bi šlo samo za vprašanje patriotizma. Patriot se zna hitro potolažiti: ah, ti Avstrijci, reče, ne privoščijo nam, da bomo vodili Evropo, mi včerajšnji podložniki. Pa še na prvi strani časopisa pišejo o hudem povišanju življenjskih stroškov v Avstriji, slabe novice iz sosedstva jim to pomagajo prebaviti. Nisem skoraj polil kave zaradi domovinskih čustev, ampak zaradi začudenja: da je v teh dveh mesecih, ko sem veliko na tujem in samo občasno in površno berem slovenske časopise, doma zavladala cenzura? Ki naj bi bila slabo znamenje za slovensko predsedovanje EU? In katere medije ima v posesti vlada, ko pa niti za en sam časopis ne moremo reči, da je, kakor je to običajno skoraj v vseh evropskih državah, provladen?
Resnici na ljubo slovenskih medijev nisem veliko bral, gledal in poslušal tudi zato, ker sem jih nekoliko sit, mislim celo, da se svoboda tiska v Sloveniji zlorablja. Da se je strahotno razpasel senzacionalizem, ki iz vsake muhe naredi slona, da se v časopisih, na radiu in televiziji žali ljudi in se jim jemlje dostojanstvo. Da je bil recimo ravno Janez Janša – ki je bil v peticiji in članku prav tako omenjen kot človek, ki uvaja cenzuro – žrtev najhujših medijskih linčev v času, ko je bil vodja opozicije, in da se mu nič bolje ne godi, odkar vodi vlado. V mojem spominu, tam na Dunaju, so bile prve strani časopisov, ki udrihajo po vladi – celo o metli ministrove žene, ki jo je kupila s pomočjo službenega vozila, se je pisalo na prvi strani –, udarni naslovi zoper ministre, skratka, kamor pogledaš ne samo kritika, ampak surovo trganje vlade, predsednika vlade, državnih uslužbencev, »države« same po sebi, pomislil sem na televizijska poročila najmanj dveh kanalov, ki se sleherni dan pričenjajo s stavkom: dežuje, prekleta vlada! In tu, kjer tako rekoč vsi pišejo proti vladi, naj bi vladala cenzura? Kateri tekst, pa naj bo še tako pristranski in žaljiv, pa v Sloveniji ne more biti objavljen?
Dočakal sem svoj »otok svobode« in že dolgo nisem na njem prav srečen. Eden od razlogov je prav ta, da so se na njem razpasli medijska prepirljivost in surovost, brutalni ton obračunavanja in drobne zajedljivosti. V času prejšnjih vlad sem opozarjal, da mediji skoraj nikoli niso kritizirali vlade, pač pa nenehno in z vso močjo – opozicijo. Pisal sem o tem, želel sem si, da bi imeli medije, ki ne bi samo napadali in trgali, ampak objektivno poročali in analizirali. Kritične, resnicoljubne, normalne medije. Toda celo v času zelo izrazite medijske »glajhšaltunge« nisem govoril o cenzuri in nesvobodi, temveč o problemih profesionalizma, ki si ne zmore ali noče izbojevati neodvisnosti od centrov kapitalske in politične moči.
No, zdaj smo dočakali čas, ko vlado kritizirajo vsi – in zdaj naj bi imeli cenzuro?
Seveda tudi jaz ne mislim, da je normalno, če se o medijih razpravlja v parlamentu. Toda zdi se mi, kot bralcu, da bi celoten novinarski ceh v Sloveniji moral nekoliko, vsaj malo pogledati tudi vase. Eden od obeh avtorjev zdaj že znamenite peticije je pred leti šest mesecev dan za dnem pisal članke, v katerih je odkrito namigoval, da je nesrečnega nenadoma izginulega »pojočega majorja« dal ugrabiti Janez Janša. Ko se je izkazalo, da je to čista laž, se človek ni niti opravičil. Takrat sem pomislil, da bi uredniki katerega od teh člankov vendarle brez škode lahko vrgli v koš, ne da bi bila s tem omejena novinarska svoboda. Drugi avtor peticije je po televiziji o Janši govoril kot o idiotu, podobnemu nekemu ameriškemu kongresniku. Jaz pač mislim, da je onkraj meja sprejemljivosti javnega govora, če ljudi obtožujemo, da so ugrabitelji, in jih zmerjamo z idioti, pa naj gre za slovenskega ali ameriškega politika. V Sloveniji so danes razmere takšne, da oba poklicna novinarja podobne stvari lahko pišeta ali govorita naprej, ne da bi ju kdo ustavil ali cenzuriral.
Zavedam se dejstva, da je problem novinarske neodvisnosti in etike javne besede kompleksna zadeva. V družbi divja neusmiljen boj kapitala in centrov politične moči, kakor na tako rekoč vseh področjih se tudi v medijih ti interesi križajo. Družbeno ozračje je nasičeno z napetostmi, ki se selijo v povsem osebne sfere človekovega življenja. Mnogim ljudem se od jeze in želje po prevladi megli pogled, škodovati nasprotniku postaja pomembneje kot ustvarjati in dobro delati. Težko je pričakovati, da bodo v takih razmerah novinarji neodvisni in etično subtilni angeli, ki ne podležejo nobenemu vplivu ali pritisku. A prav zaradi takšnega vzdušja bi bilo dobro, ko bi vsi skupaj malo ustavili podivjane konje. K temu bi lahko, skupaj s politiki, največ prispevali prav novinarji. Čez mesec dni bomo »prstan Evropini«, kot je v davnem času prisrčno napovedoval Valentin Vodnik.
In resnično nismo vredni, da imamo svojo demokratično državo, če v tem času ne bomo zmogli najosnovnejše medsebojne strpnosti in korektnosti. Oboje še bolj kakor zaradi Evrope potrebujemo zaradi sebe. Da bomo res živeli na »otoku svobode«, ki bo predvsem otok razuma, pameti in tolerance, kraj, kjer ljudje drug drugega poslušajo in tudi slišijo. Ne pa, da bomo živeli kakor na kakšnem karibskem otoku kaznjencev, kjer zmaguje sila močnejsega in brutalnejšega, bolj zvitega in bolj zahrbtnega.
In od koder ljudje bežijo, če le morejo.
- Objavljeno pod : Družba in svet
- Avtor : lona
Comments»
Pred leti mi je nek pomembni Demosov politik rekel, da te oblast obsede. Dejal je, da se je lažje v življenju odreči lepi ženski, kot oblasti, ko te le ta zasvoji, zasvoji te pa zelo hitro. To, da tako zvani tranzicijski levičarji nimajo več izvršilne oblasti občutimo na vsakem koraku.Namestu, da bi v parlamentu prišli na dan z argumenti, na posreden način preko medijev izražajo svojo nesigurnost postajajajo celo napadalni oziroma agresivni tako kot živali kadar mislijo da so ogrožene in začnejo gristi.
Jančar je fajn napisal, ja
Pravzaprav trenutno ne vem točno, kaj se dogaja. Kar se da preberem preko internetnih povezav, ampak članki na netu niso enaki člankom v tiskanih medijih. Kar sem razbrala je to, da so šli s tole peticijo malo predaleč, saj zanjo bolj kot ne niti nimajo nobene temeljnje podlage (pa saj je jančar nazorno napisal glede svobode tiska in objavljanja). Se čutijo prizadete tile novinarji =) valda so skočili skupaj, in pri tem jih podpiram –> da neka stroka stopi skupaj in ne da vsak pametuje po svoje oz. se drži svojih načel kot pijanc plota. tako kot študentom ne rata stopiti skupaj (pasivnost, ni neke pripadnosti tej skupini itd.), ampak to je druga zgodba.
Pa sej imajo prav glede zaposlitev za določen čas, zaposlitev preko pogodb. Sam glede tega po moje niso dosti na slabšem kot ostali mladi zaposleni.
Naj dodam, da so v današnji Sobotni prilogi pod Pismi bralcev objavljena 4 nestrinjanja s tem kar je Jančar zapisal. Oglasila sta se tudi avtorja peticije. Če kdo želi to prebrat mu lahko posredujem - da ne bom tukaj vsega objavljala.
… jah, katera pa tipično ne povesta takorekoč ničesar glede bistva, kar je Jančar sploh hotel s tem člankom povedati (glede absurda: kako naj bi vladala cenzura, ko pa se sedaj kritizira vlado bolj kot kdajkoli), ampak samo užaljeno odgovorjata na neposredne očitke njima osebno!!
Tadej