Klošarji 16. 03. 2008
Klošarji so tema, ki mi očitno ne bo dala miru, preden ne zapišem nekaj o njih. Tudi klošarji sami mi ne dajo miru kadarkoli se sprehodim iz trgovine s tistim ubogim litrom mleka in sirovo štručko. Ne morem sploh ubesediti tega, kako zelo me razjezi vprašanje: “A je ustal kej drobiža?” In še bolj grem na jetra sama sebi, ko jim skoraj ponižno in s slabo vestjo odgovorjam, da ne. Kar sploh ni res, skoraj vedno mi kaj drobiža ostane. A pri najboljši veri se ne morem domisliti, zakaj bi ga bila dolžna dati nekomu, ki cele dneve presedi pred Mercatorjem in dokaj nasilno prosjači. Ljudje, res ne. Zavedam se, da kot bodoča sociologinja, ki se skuša boriti proti vsem neracionalnim predsodkom in želi pomagati ljudem, sedaj ne pišem najbolj smiselnih stvari.
A zato prosim, da mi nekdo pomaga razumeti, zakaj moram:
- biti po nekaj ur na dan na faksu,
- še nadaljnih nekaj ur preživeti v službi, si nabirati delovne izkušnje,
- pisati eseje, projektne in seminarske naloge
- ter varčevati na vsakem koraku,
da si lahko privoščim solidno življenje? In zakaj se počutim tako gnilo, če nekomu nisem pripravljena dati 50 centov, ko me nahruli, ali imam kaj drobiža (in za ta denar raje sebi kupim sladoled)? Zakaj sem jaz tista, na katero se spravljajo? Saj mi je jasno, da socialne službe delujejo daleč od perfektnega, da se ljudje kdaj znajdejo v tako hudi stiski, da pristanejo na cesti, da se jim včasih zdi enostavno pretežko spopasti se z življenjem. A po kateri logiki bi jaz morala pomagati (če lahko prispevanje za alkoholne pijače tako imenujemo) nekomu, ki si noče pomagati sam? In ne, oprostite, težko mi bo kdo dopovedal, da je spotikanje od trgovine do trgovine in fehtarjenje za flašo cenenega belega vina, način, kako človek pomaga sam sebi. Enostavno težko mi je spodbujati način življenja, ki se mi gabi. Že mogoče, da klošarji niso sami izbrali takega načina, že mogoče, da so skušali najti delo, že mogoče, da so se enkrat trudili.
Še vedno pa se ne čutim dolžne, da jim pomagam. Oziroma, zelo bi jim bila pripravljena pomagati, da si ustvarijo nekoliko bolj dostojno življenje. Vprašanje pa je, če si ga sploh želijo. Je problem v meni, ker sem pripravljena pomagati le na način, ki se meni zdi pravilen? Ali bi morala kot pravi človekoljub vseeno dati za tisti liter vina? Ker se zavedam, da sem, kot vsak človek, ki je krvav pod kožo, tudi jaz obremenjena s predsodki. In zato se sprašujem, ali je zelo zlobno, če si na vprašanje: “Aje ustal kej drobiža”, zaželim odgovoriti: “Ja, ostal mi je en evro, si grem po kepco sladoleda.”
- Objavljeno pod : Blodnje, Družba in svet, Slovenija
- Avtor : Nina
Comments»
Ne spomnim se, gdaj sem nazadnje kakšnemu klošarju dal gnar. Nej si najdejo službo. Nej magar pometajo. Zase vem, da bi rajš zagrabu za kakršenkol šiht, preden bi se spravu fehtart in nadlegovat ljudi … predvsem pa nafehtanga dnarja ne bi zagonu za čike in vin.
Ampak to sm sam js
To je težka in predvsem kompleksna tema. Se strinjam z vama, da so eni klošarji dejansko sami krivi, da se ne spravijo iz nastale situacije, nekateri celo imajo stanovanje sam jim paše biti po cele dneve na ulici, ker so si tam našli kolege/prijatelje.
So pa eni, ki so jih življenjske okoliščine (večinoma izhajajo še iz otroštva) prisilile, da so kjer so in pač niso bili dovolj močni, da bi situacijo obrnili v drugačno smer. Se spomin enega primera: moški neki čez 50 se je ločil - žena ga je postavila pred vrata - in hkrati izgubil službo, ni imel prihrankov, ni imel prijateljev, ne staršev h katerim bi se lahko zatekel. In je šel pač začasno na ulico. To začasno se je pol obrnilo v ne vem kok let. Ni mogoče že na prej vsakega obsojat, ker so res različni primeri.
Sem ravno zadnjič razmišlala: če nimaš lastniškega stanovanja, nimaš familije (so umrli/se z njimi ne štekaš, itd.), nimaš takih prjatlov da bi lahko šel k njim živet (kar jih ima zelo malo ljudi - ne zato ker te ne bi imel noben rad sam ker ponavadi ni placa v stanovanju in sploh te noben ne bo gledu več kot kakšen mesec dni), nisi vezan, si v podnajemu, imaš službo iz katere te npr. odpustijo. Službe ne najdeš takoj…potem nisi več tako daleč brezdomstva. Poznam ene par ljudi, ki so v taki situaciji, da če izgubijo službo…
Namesto sladoleda si enkrat kupi revijo Kralji ulice, pa boš tam mogoče našla odgovor vsaj za kakšnega klošarka zakaj je tak kot je.
Sama dam zelo redko kakšnemu klošarju denar, ker redko katerega srečam. Vem, da je pri Merkatorju blizu NUK-a eden tistemu sem včasih dala, ko sem šla študirat v NUK. Raje kot denar mu pa kupim žemljo/sendvič. To je ena od variant, da ne bo denarja zapravil za pijačo.
Sama imam včasih tudi slabo vest, ko rečem nimam, čeprav imam. Ampak po drugi strani pa je toliko takih, ki dejansko imajo ampak se jim zdi to dobro plačilo za nedelo. Če že dam denar, ga dam raje za revijo (že omenjeno - Kralji ulice), v to je bilo nedvomno vloženega nekaj truda. Ali pa nekomu, ki se na ulici trudi in poje/igra/pleše. Nekaj dela. Se pa strinjam s Polonko, da je najbolje, da mu neseš sendvič. Ti si vesel, ker si nekomu pomagal in veš, da si mu dejansko pomagal in tvoje pomoči ne bo pokadil ali popil.
Najbolj pa se razjezim in razžalostim, ko vidim nekoga, ki prosjači in ima zraven še nekaj živali. Dobro vsak ima svojo zgodbo. Ampak se mi zdi, da velikokrat pa le igrajo na to struno, ker se ljudem majhne luštne živalice zasmilijo.
uh ja.
vzgojeni ste/smo v veri, da je DELO najboljse, edino zdravilo in temelj sveta. nihce pa si noce priznati, da je prav delo tisto, ki ga ropa zivljenja, da je preko dela izkoriscan, da vecino zivljenske energije zapravi za delo ali z njim povezane aktivnosti.
in vi potem pravite brezdomcem, naj gredo delat. kot bi jim rekli, pejte, v zapor, mularija, ne pa pred Mercatorjem prosjact.(zanimivo.. v zgodovini so ravno v zaporih, azilih, taboriscih bili najbolj delavni, marljivi [=pravi Slovenci] ljudje.).
brezdomci, ki prosjacijo, se verjamejo v clovesko dobroto, vi ste ocitno izgubili vse upanje vanjo in bi radi cimvec ljudi spravili v sebi lasten polozaj - delo=suzenjstvo.
hja. Arbeit macht Frei, so pametno zapisali ljudje, ki so verjeli v delo in sovrazili brezdomce (kot ti, ne?). Ne verjamem, da je Hitlerju(ali pa Mussoliniju, Stalinu, Bushu, Nixonu, Blairu,…) kdaj “ostal kej drobiza”. (kot pravi NToko: Mercedes nima nikol prostora za štoparje).
Tudi sam mnogokrat ne dam drobiža, nikoli pa si ne mislim, pejte delat.
MattheusS.
no no. men delo dejansko JE neka vrednota v življenju. očitno sem bila zavedena (s strani koga že?), ker se počutim nekoristno, če samo gledam u luft (ne da to ne paše občasno, ves čas pa zagotovo ne). skratka, men se energija, ki jo porabm za delo (kakršnokoli že, nej bo to šolanje, služba al pa enostavno okopavanje krompirja doma na vrtu) pač ne zdi zapravljena ampak pametno porabljena.
jst brezdomcem ne govorim, naj grejo delat. in tut sovražm jih ne, tega tut nikjer nisem napisala (ali pa kdajkoli rekla). vseeno pa od mene neupravičeno pričakuje pomoč nekdo, ki se po cele dneve naceja z alkoholom.
in ne vem od kje si pobral N’Tokota tle, jst nimam želje v življenju se preseravat z mercedezi in zlatimi urami za 100.000 evrov, vrjamem pa, da se je za to, da neki maš, treba potrudt (in to počnem).