Vzgoja 11. 04. 2007
Takole je. Včeraj zvečer mi je uspelo pristati pred televizorjem ravno v času famozne oddaje Preverjeno. Sem človek, ki televizije na splošno ne spremlja kaj dosti, zato je obravnavani prispevek pritegnil mojo pozornost, njegova tematika pa je to pozornost obdržala. Šlo je za nasilje med mladostniki, predvsem v srednjih šolah. Stvari, ki so jih povedali, so se mi zdele kratkomalo grozljive.
Osebno nasilja v srednji šoli nisem bila deležna. Ne fizičnega, ne verbalnega, kljub temu, da smo se s sošolci včasih resnično šli prave besedne vojne, vendar pa je pri njih šlo predvsem bolj za prijateljsko tekmovanje kot pa resnične konflikte med nami. Ko sem gledala oddajo, povedanemu in prikazanemu skoraj nisem mogla verjeti. Sošolci, ki si izberejo žrtev in nato nanj pljuvajo, jo silijo lizati podplate njihovih čevljev, se fizično izživljajo nad njo ter povrhu vsega tega to snemajo in grozijo z objavo teh posnetkov na internetu.
Večina se nas je v svojem življenju verjetno že komu zamerila, tako ali pa drugače. Če smo ljudje odprtega duha in ne preveliki egotriperji, se da večino zamer ali neskladij tudi rešiti oziroma najti skupni jezik. Kako se lahko nekdo tako zameri sošolcem, da ga začnejo fizično in pshično trpinčiti, mi glede na moje pozitivne izkušnje s sošolci in na splošno ljudmi, s katerimi sem imela opravka v srednji šoli, enostavno ni jasno. Še manj lahko dojamem nasilje dijakov nad učitelji. Kje je avtoriteta učiteljev, ali so jim res odvzete vse pravice ukrepanja v teh primerih, ali so enostavno prešibke osebnosti, da bi se uprli tropu s hormoni prenasičenih najstnikov?
So za take stvari odgovorni starši? Je to šola? Ali obstaja taka razlika med podeželjem, kjer sem odraščala sama in urbanimi naselji, kjer se je odvijala večina povedanih zgodb v oddaji? Ali žrtev morda deloma sama “izziva” s svojo drugačnostjo, posebnostjo? Kje se tiste parole o enakih pravicah vseh zgubijo v naši realnosti?
Tega ne vem, zato sprašujem.
- Objavljeno pod : Blodnje, Družba in svet
- Avtor : Nina




Comments»
Mah… jaz sem mnenja, da vzgoja doma vse bolj popušča. V smislu: starši se ne ukvarjajo več toliko z otroki, kot so se včasih. Pač je očitno kariera (ali nekaj drugega) bolj pomembno od pogovora s svojim otrokom; od tega, da preživijo kaj kvalitetnega prostega časa skupaj, itd. Obenem menim, da starši posledično preveč pričakujejo od učiteljev. Učitelj je tam, da otroka nauči računati, pisati…, ne pa, da ga uči osnovnih manir in primernega obnašanja.
Sama sem tudi gledala Preverjeno in sem tudi bila začudena. Ne morem verjeti, da se to lahko dogaja (še bolj me je šokirala novica, da je dijak v Domžalah na srednji šoli posilil gimnazijko). Poleg tega, da za taka dejanja (pretepanje, maltretiranje…) krivim pomanjkanje vzgoje doma, krivim še medije. Nikoli poprej nismo na televiziji bili tako izpostavljeni nasilju. In vedno več jih očitno čuti potrebo, da fikcijo prenese v realno življenje.
Ne, žrtev ni kriva. Ne izziva s svojo drugačnostjo, pač živi na tem svetu kot vsak drug človek. Na čelu ji ne piše “udari me”. Kako pa to preberejo tisti pretepači, pa ne vem.
Poleg vsega dodajam, da enostavno ne razumem oz. mi je žalostno zanimivo, kako dijaki poznajo svoje PRAVICE (učitelj jih ne sme udariti, ne smejo jih žaliti, itd.), veselo pa pozabljajo na svoje OBVEZNOSTI. Seveda se niti pod razno ne strinjam, da bi učitelji imeli pravico udariti svojega učenca… ampak tu se spet moram vrniti na vzgojo doma. Doma naj svojega otroka naučijo, kako se primerno vesti, ne pa potem debelo gledati na govorilnih urah in ne verjeti, česa vsega je sposoben njihov otrok.
Jaz trdno verjamem, da vedenje otrok izhaja iz družine. Če se ne ukvarjaš z lastnim otrokom, je nesmiselno pričakovati, da se bodo tudi drugi.