Študentski pogled na slovensko sociološko elito

Z obstojem Slovenskega sociološkega društva sem bila prvič seznanjena tekom četrtega letnika srednje šole. Kot nadobudna dijakinja (vsaj pri nekateri predmetih ;) ), katere končni cilj izobraževanja je bil že takrat doktorat iz sociologije (čeprav je bila prvotna pot kako bom do njega prišla zamišljeno precej drugače), sem si predstavljala, da bo nekega dne postala članica društva. Vprašanje je, če bom res.  

Vsakoletno srečanje Slovenskega sociološkega društva je osrednji letni dogodek, kjer naj bi se predstavljali prispevki na visoki kakovostni ravni, najboljše od najboljšega, cvet sociološke misli. Ali je temu res tako? Ocena prav vseh študentskih kolegov s katerimi sem se pogovarjala in so se srečanja udeležili lansko ali letošnje leto je bila: »mislil-a sem, da bo raven kvalitete precej višja«. Nekatere sekcije so bile tako lani kot letos odlične; v nekaterih je bilo nekaj dobrih prispevkov; nekatere so bile povezane z tematiko srečanja le npr. z stavkom “Ali je družba brez nasilja lahko vrednota?”; nekateri prispevki nekaterih profesorjev so bili nižje kakovosti kot njihova predavanja na faksu in niso dosegala niti zahtev, ki jih sami pričakujejo od študentov; nekateri so le povzemali sekundarne vire. Odličen zgled priprave predavanja, načina predavanja, priprave power point prezentacije je bil, po pričakovanju, gost prof. Shalom H. Schwartz.

       schwartz1.jpg       schwartz2.jpg       schwartz3.jpg 

Foto: Matjaž Jaušovec

Njegovo predavanje je bilo preprosto zanimivo in odlično izpeljano. Vsebina prispevka je seveda najpomembnejša, vendar je še kako pomemben način prezentacije. Če oseba, ko predava sedi, zatopljeno gleda v računalnik ne more imeti enakega stika s publiko, kot če stoji. Za premikanje PP-ja se lahko prosi kakega kolega ali koga iz publike, če v stoječem položaju tega ne moreš sam početi. Vendar večina udeležencev vseeno raje sedi, kar lahko nakazuje:

  1. da ne želijo izstopati,
  2. njihov odnos do samega srečanja in društva,
  3. sindrom “sej se vsi poznamo”.

Pa se res vsi poznamo?! Udeleženke in udeleženci srečanja so res večinoma profesorji iz univerz in zaposleni iz raziskovalnih institucij, ministrstev ali njim pripadajočih uradov. Ti se med sabo resnično poznajo. H krati pa večinoma ne poznajo ljudi, ki niso del zgoraj omenjenega kroga ljudi. Tako vsem udeležencem, ki ne poznajo koga izmed sodelujočih, ki se npr. vključi v debato po predstavitvi prispevkov preostane le, da gledajo okoli sebe čim bolj neopazno in se sprašujejo »kdo je to, nekam mi je znan?«, »kdo je ta Andreja, kateri odgovarja predavatelj?«, »nimam pojma kdo je to«. V takšnih okoljih je “vstop nepoznanim” precej otežen.

Pričakovati bi bilo, da bi bil “vstop” za bivše ali še študente sociologije na FDV-ju olajšan, vendar, kot je na svojem blogu napisala kolegica temu ni ravno tako: »Namreč, zdi mi se nekoliko neumno (če se smem tako izraziti), da so se nekateri profesorji, ki jih ne bom imenovala, zelo držali zase. Kot neka nedostopna elita. Kot da se ne poznamo. Kot da nismo hodili na predavanja in imeli super skupne debate. Kot da se drugače na hodniku faksa nismo pozdravljali, ustavljali in kakšno rekli. Na srečanju profesorji do nas študentov niso niti prišli (nekateri so nas pozdravili, nekateri pa tudi to celo ne). Študentje niti nismo pričakovali, da bomo s profesorji šli na kavo, imeli hude debate in, da bodo veliko časa posvetili nam. Pričakovali pa smo, da nas bodo pozdravili, morda vprašali kako smo in kako napredujemo z izpiti. Ne, tega pač naslednje leto več ne bomo pričakovali.« 

Na srečanju je bilo očitno, da se pojavljata dve praksi odnosa do študentov. M. Antić iz FF-je je bila praktično vedno v družbi svojih študentov, mladih raziskovalcev. Na drugi strani imamo profesorje iz FDV-ja. Res je, da se je preko neverbalne komunikacije lahko začutilo, da je fajn in super, da smo na srečanju. Glede na zapis kolegice bi vendarle pričakovali, da bo neverbalna komunikacija prešla v verbalno. Ne pričakujemo, da bomo cel čas “viseli skupaj”. Bi pa bilo vsaj vljudno, da se nas pride tudi verbalno pozdravit. Nenazadnje se človek začne spraševati komu je srečanje in društvo sploh namenjeno: le zaposlenim na univerzah in raziskovalnih institucijah?!  

Da na splošno nekaj ni najbolj v redu na relaciji študent-profesor na FDV-ju kaže tudi naslednje. Kot lansko leto je tudi letos na srečanju potekala študentska sekcija. Študentje sociologije na FDV-ja sploh ne bi vedeli za sekcijo, če ne bi bila slučajno prijavljena na mailing listo študentskega kulturološkega društva kjer sem prebrala obvestilo namenjeno kulturologom in se mi ga je “dalo” posredovati naprej. Če bi bilo dovolj časa bi prosila predstojnike vseh treh socioloških kateder ali predstojnico sociološkega oddelka naj obvestilo pošlje vsem študentom preko spletnega referata. Na tak način se najlažje informira najširši kroga študentov, ne le npr. nek krog študentov, ki se medseboj bolje pozna, razume. To bi kak profesor/ica lahko naredil/a povsem samoiniciativno! Tudi ne bi bilo nič narobe, če bi profesorji študentom na predavanjih ob prvega letnika dalje kdaj omenili, da obstaja Slovensko sociološko društvo, jih opozorili na srečanje, itd. Verjeli ali ne, veliko jih za obe omenjeni zadevi ni niti slišalo. Če pa so, o njiju ne znajo povedati kaj veliko. Za bodoči podmladek se je potrebno potrudit. Za tiste, ki ne bomo ostali na kaki univerzi še veliko bolj.  

Ob vsem omenjen mi sociološko srečanje predstavlja predvsem priložnost večdnevnega druženja z bivšimi sošolci (letos sva imeli z Darjo sicer tudi čast, da sva se ob večerji poleg B. Malnar družili s prijetnima zakoncema Schwartz). Vprašanje pa je ali bom za takšno druženje, ko končam z diplomo, pripravljena plačat 80/100E kotizacije.

P.S.:

  1. Da ne bo pomote. Nekateri profesorji, večina pač ne, komunicirajo s študenti tudi verbalno. Med njimi je tudi M. Stanojević. Hvala, za prevoz nazaj v Ljubljano.

  2. Skupina Melanhonlik je bila super. Djurdjevdan vedno paše, fa fa fa od Drinkersov je pa tako ali tako del repertorja “sproščene” Slovenije(http://www.thedrinkers.net/mp3/prohibicija/03-FA,%20FA,%20FA.mp3).

7 Responses to “Študentski pogled na slovensko sociološko elito”

  1. Nina says:

    super napisano, zdej mi je manj žal, da mi vsako leto zmanjka denarja za to srečanje.

    pa matjaž se piše jaušovec :)

  2. LONA says:

    Sem popravila Matjažev priimek.

  3. jure says:

    a takle mate poj…

    sej veš profesorji so elita, mi pa raja…

  4. Katja says:

    Se čisto strinjam z vsem povedanim in totalno razočarana se sprašujem, kaj to pomeni za našo ljubo sociologijo :(

  5. LONA says:

    To je pa predvsem vprašanje za člane vseh treh socioloških kateder na FDV-ju. Ne morejo kritizirati ne-aktivnost študentov, če sami študentov ne informirajo ali jih spodbudijo k aktivnosti.

    Nismo več v 60-tih, 70-tih, 80-tih leth prejšnjega stoletja. Povprečni študent je danes bistveno drugačen, kot je bil v zapisanih obdobjih in temu se je potrebno prilagodit. Tako se, danes največje število študentov doseže preko KIT-a. Če to počneš preko enega študenta, ki združi ostalo skupinici svojih kolegov in znancev, izgubiš ostale potencialne sodelujoče in s tem v večini primerov tudi kvaliteto.

    Enkrat je v enem intervjuju ali nekje drugje S. Gaber povedal (ne vem točno kje sem prebrala ali slišala), da bo študij v prihodnosti na podobni ravni (ali ne bistveno višji) kot so gimnazije. To pomeni, da se bodo mogli zaposleni na faksih temu prilagodit. Za aktivnost na srednjih šolah so zelo pomembni dejavni in aktivni profesorju in tako bo v prihodnosti vse bolj tudi na fakultetah. V neki meri to že danes velja.

    Članstvo v SSD-ju je pa že sedaj pokazatelj zelo slabe “rekrutacije” študentov za bodoče članstvo v društvu. Če se tega ne počne v času študija ne vem kdaj naj bi se to počelo. Bi bilo zelo zanimivo analizirati statistiko koliko diplomantov sploh ostane med člani društva, ko morajo začeti plačevati članarino. 

  6. Katja says:

    Pravzaprav nisem imela v mislih udeležbe študentov…a naj raje ostane pri tem…

  7. LONA says:

    Sej štekam Katja, pogosto zabluzim v kakšno svojo smer razmišljanja ;)

Leave a Reply