Mrzle klopce 25. 10. 2007
Zahvaljujoč nenormalno toplim jesenim in milim zimam se že kake dve leti nisem redno vozila z avtobusi Ljubljanskega potniškega prometa. Če se le da, se temu izognem, ker je na avtobusu veliko nadlog:
-babice, jezne na ves svet, ker jim ni uspelo pridt na mestno tržnico še preden se je odprla,
-mladeniči, ki posedujejo najnovejše dosežke mobilne tehnologije in ne morejo brez tega, da ne bi vsi potniki slišali kateri turbo hit imajo za melodijo zvonjenja,
-gospodje, ki mislijo, da so še vedno v svojih najboljših letih in se nesramno spogledujejo z vsem, kar pride na avtobus… Seznam gre naprej, ne bom naštevala. Tudi če smo vsi civilizirani in prijazni, veliko ljudi v majhnem, smrdečem, zaprtem prostoru kot je avtobus, pomeni kaos in vsaj malo neprijeten občutek.
Ampak človek se na vožnjo privadi. Me pa že nekaj dni neskončno muči ena stvar. Klopce na postajališčih mestnega avtobusa. Če jih kdo ne pozna: so kovinske in na njej komajda kulturno sedita dva človeka naenkrat. Kar se mene tiče, so nepraktične z vseh vidikov. Predvsem pa je problematičen material, iz katerega so sestavljene. Kot že omenjeno, so kovinske in zelo redko se je sploh zdravo in prijetno usedeti na njih. Poleti so ponavadi pregrete in veliko prevroče, da bi človek sedel na njih; že sredi jeseni so tako mrzle, da bi si človek s sedenjem na njih preprosto zamrznil rit. Totalno nepraktične in nekoristne so. Kot nekdo, ki že nekaj let študira sociologijo, si ne morem pomagat, da ne bi ob taki ugotovitvi pomislila, da gre pri teh klopcah za kak družbeni eksperiment. V stilu: “dejmo probat, kolk časa traja, da se ljudem te klopce zazdijo nesmiselne in se uprejo avtoriteti”. A vem, da pretiravam in da so te klopce verjetno samo plod preveč domiselnega prostorskega načrtovalca, ki že zelo dolgo ni po osmih urah službe ves utrujen čakal na avtobus.
- Objavljeno pod : Blodnje, Zanimivosti
- Avtor : Nina




Comments»
Moje je fora v tem, da je kovinski material, iz katerih so klopce narejen, najbolj enostaven za vzdrževanje. Če pasa dež ali sneg se smodejno počistijo.
Men bi bilo super, če bi bile podložene z kakšnim mehkim in toplim materialom sam a si predstavljaš kok bi bile čez čas umazane. Seveda, bi jih lahko čistili z globinskim vodnim sesalcem, sam zato je pa potrebno že “preveč” truda.
Tako, da meni najbolj ustreza varianta, ki je na dokaj novi postaji ob pošti nasproti Nami. Torej, da se sam nasloniš mal z ritji ali hrbtom na kovinsko naslonjalo. Velik bolj kot za sedet.
Ja, se strinjam lona (”Men bi bilo super, če bi bile podložene z kakšnim mehkim in toplim materialom”)
Zdi se mi tudi, da take podložene klopce ne bi imele dolge življenjske dobe. Slej ali prej bi kdo na njih začel izživljati svojo “domišljijo”.
Poleg klopc pa se mi te “nove” postaje zdijo obupne. Še najboljša je postaja, ki jo omenja tudi Lona, nasproti Name.
Recimo, ko pada dež, je potrebno stopiti na dež, da vidiš kateri bus prihaja. Da ne omenjam oglasov, ki nas že tako ali tako posiljujejo na vsakem koraku. Nevem zakaj niso mogli narediti kakšnih bolj priročnih. Verjetno je tudi tu v igri denar.
Moram priznat, da vsakič ko grem domov, se razveselim postaj in prav vsakič pomislim kdo za vraga je skreiral postaje v Lj. Naše so take lepe… imajo leseno (večjo) klopco, poleg tega pa so prozorne in s tem posledično bolj svetle in praktične. Na naših so narisani celo palčki, gore in sonček…ampak to je že druga zgodba