Archive for the ‘Blodnje’ Category

Klošarji

Sunday, March 16th, 2008

Klošarji so tema, ki mi očitno ne bo dala miru, preden ne zapišem nekaj o njih. Tudi klošarji sami mi ne dajo miru kadarkoli se sprehodim iz trgovine s tistim ubogim litrom mleka in sirovo štručko. Ne morem sploh ubesediti tega, kako zelo me razjezi vprašanje: “A je ustal kej drobiža?” In še bolj grem na jetra sama sebi, ko jim skoraj ponižno in s slabo vestjo odgovorjam, da ne. Kar sploh ni res, skoraj vedno mi kaj drobiža ostane. A pri najboljši veri se ne morem domisliti, zakaj bi ga bila dolžna dati nekomu, ki cele dneve presedi pred Mercatorjem in dokaj nasilno prosjači. Ljudje, res ne. Zavedam se, da kot bodoča sociologinja, ki se skuša boriti proti vsem neracionalnim predsodkom in želi pomagati ljudem, sedaj ne pišem najbolj smiselnih stvari.

A zato prosim, da mi nekdo pomaga razumeti, zakaj moram:

  • biti po nekaj ur na dan na faksu,
  • še nadaljnih nekaj ur preživeti v službi, si nabirati delovne izkušnje,
  • pisati eseje, projektne in seminarske naloge
  • ter varčevati na vsakem koraku,

da si lahko privoščim solidno življenje? In zakaj se počutim tako gnilo, če nekomu nisem pripravljena dati 50 centov, ko me nahruli, ali imam kaj drobiža (in za ta denar raje sebi kupim sladoled)? Zakaj sem jaz tista, na katero se spravljajo? Saj mi je jasno, da socialne službe delujejo daleč od perfektnega, da se ljudje kdaj znajdejo v tako hudi stiski, da pristanejo na cesti, da se jim včasih zdi enostavno pretežko spopasti se z življenjem. A po kateri logiki bi jaz morala pomagati (če lahko prispevanje za alkoholne pijače tako imenujemo) nekomu, ki si noče pomagati sam? In ne, oprostite, težko mi bo kdo dopovedal, da je spotikanje od trgovine do trgovine in fehtarjenje za flašo cenenega belega vina, način, kako človek pomaga sam sebi. Enostavno težko mi je spodbujati način življenja, ki se mi gabi. Že mogoče, da klošarji niso sami izbrali takega načina, že mogoče, da so skušali najti delo, že mogoče, da so se enkrat trudili.

Še vedno pa se ne čutim dolžne, da jim pomagam. Oziroma, zelo bi jim bila pripravljena pomagati, da si ustvarijo nekoliko bolj dostojno življenje. Vprašanje pa je, če si ga sploh želijo. Je problem v meni, ker sem pripravljena pomagati le na način, ki se meni zdi pravilen? Ali bi morala kot pravi človekoljub vseeno dati za tisti liter vina? Ker se zavedam, da sem, kot vsak človek, ki je krvav pod kožo, tudi jaz obremenjena s predsodki. In zato se sprašujem, ali je zelo zlobno, če si na vprašanje: “Aje ustal kej drobiža”, zaželim odgovoriti: “Ja, ostal mi je en evro, si grem po kepco sladoleda.”

Čokolada in bonton

Saturday, February 23rd, 2008

Obstaja veliko razlogov, zakaj nekdo v današnji družbi izpade čuden. Obstaja tudi veliko družbenih norm, katere mnogi čisto nezavedno upoštevajo. Ena izmed takih navad je, da ko se gre na obiske (h sorodnikom, prijateljem in tako naprej), se prinese nekaj s sabo. Moškim se ponavadi prinese steklenico vina, ženskam pa bonboniero ali čokolado. O nesmislu take delitve ne bi razpravljala, osebno bi bila dosti bolj vesela recimo steklenice dobrega vina kot čokolade (če ljudje resnično čutijo, da mi morajo nekaj prinesti), a pustimo to.
Jaz v situacijah, ko nekdo prihaja k meni na obisk, izpadem čudna vsaj na dveh nivojih. Ne maram čokolade. Še bolj čudaško pa se ljudem zdi, da jim to povem. Prijazno in s dobrimi nameni. Draga teta/stric/kolega: “Najlepša hvala za darilo, resnično ne bi bilo treba (resno mislim, to ni fraza), ampak jaz ne maram čokolade, drugič prihranite denar”.

Mislm, a je res tako grozno bit iskren in dat take stvari na plano? Saj ne mislim nič slabega s tem. Po eni strani sem sicer vesela, da se ljudje spomnijo name, a res nisem mnenja, da je za to sploh potrebno kakršnokoli darilo. Vendar ljudje so vztrajni s svojimi navadami in svojim dojemanjem bontona. Doma imam na kile čokolad, ki jih potem razdajam naprej – samo zato, ker ljudje čutijo, da mi morajo prinest to rjavo kakavno radost iz neke dolžnosti, da izpadejo lepo vzgojeni. Pa naj jim bo. Mislim, da bom z dopovedovanjem svojega prenehala, vzela čokolado in se lepo zahvalila ter čokolade še naprej razdeljevala ljudem, ki jo majo zares radi. Z glavo skozi zid pač ne gre :)

Nadlegovanje

Saturday, February 23rd, 2008

Tale post bi rada posvetila vsem (mladim) ženskam, ki ste kdaj bile “žrtve” nadlegovanja. Meni se namreč to kar pogosto dogaja, in ker imam zelo nizek prag tolerance do tega, me to tudi prizadene. Nisem ena tistih žensk, ki jim “paše”, da jih drugi moški brez sramu opazujejo (s tem mislim na tisto odkrito gledanje, tudi v predele telesa, kamor naj se ne bi gledalo). Tako se tudi ne oblačim provokativno; menim, da oblačim svojim letom primerno in, da s svojo pojavo ne izzivam. Vsekakor si ne želim, da bi me predvsem starejši moški gledali in komentirali moj izgled, še manj pa si želim, da bi z mano vzpostavili kontakt in še najmanj, da bi se me dotikali. Tole zadnje se mi zdi še najbolj pomembno, ker s tem oseba prekorači mejo in vdre v osebni prostor druge osebe, ki ji to ni dovolila.

To se mi je zgodilo danes. Rada hodim na fitnes, tudi zaradi samega izgleda, vendar predvsem zaradi bolečin v kolenih in gležnjih. S fitnesom si pomagam okrepiti mišice na nogah in posledično me manj bolijo sklepi. Vsesplošno znano je, da na fitnes v veliki večini hodijo moški, zadnje čase pa videvam tudi precej žensk. Manj znano pa je, da bi nekatere ženske rade hodile na fitnes, vendar tega ne počnejo ravno zaradi prevladujoče moške populacije. Resno, nimam nič proti, če me moški od daleč opazuje… ne da si tega želim, ampak me ne moti, ker ni blizu mene. Zato sem se danes tako razburila, ko sem delala vaje za zadnjico – na fitnesu obstaja posebna klopica, čez katero se sklanjaš in dviguješ, ter s tem utrjuješ zadnje mišice na stegnih in zadnjici. Medtem ko sem to delala, se mi je približal moški, starejši od mojega očeta, in pohvalil, da sem “ena sama mišica, super izgledate”. Nisem posebej odreagirala, v ogledalu pa sem naenkrat opazila njegovo roko, ki se je bližala moji zadnjici. Sicer me ni “pošlatu”, ampak se me je dotaknil malce pod pasom. Znorela sem in ga udarila po roki, nato pa ga nadrla, da nima nobene pravice se me dotikati. Nasmejal se je in odšel stran. Pet minut zatem me je že nekaj spraševal, kot da se ni nič zgodila, jaz pa sem ga ignorirala.

Ženske ne prosimo, da se nam kaj takega zgodi. Počutila sem se izredno nelagodno in jezno, vendar sem bila ponosna nase, ker sem ga nadrla. Torej, ker sem bila sama na fitnesu (mojega fanta pač ravno danes ni bilo zraven), je on imel pravico prihajati blizu mene, čeprav sem dajala jasne znake, da ga ignoriram, in se brigala zase. Še dve uri zatem sem bila presneto jezna. Ker ne razumem, dejansko ne razumem. To se mi dogaja, žal pa tega resnično ne toleriram. Spoštujem tuj osebni prostor, zato pa tudi toliko cenim svojega lastnega. Lahko bi vam opisala še desetine primerov nadlegovanja, za vse pa resnično ne razumem, zakaj so se zgodili. Sem močen karakter, ampak take reči me prizadenejo in mi izbruhne moj temperament na plano. Me prav malo briga, če kdo, ki je zraven, pomisli, da sem čudna… tisti, ki pri meni prestopi mejo (in ta moški danes jo je sigurno), bo to jasno izvedel v isti sekundi.

Ženske ne smemo biti tiho in se v takih primerih samo nasmejati in iti naprej, kot da se ni nič zgodilo. Danes sem se počutila ogroženo in sem se postavila zase. Tako mislim, da bi morale vse ravnati, čeprav sem že bila priča, ko je punci bilo očitno nelagodno ob nekem pogovoru s starejšim moškim (videla sem, da se mu je počasi izmikala, on pa je vztrajal), pa ni nič storila proti temu. Živa groza! Taki nadlegovalci potem mislijo, da ne delajo nič narobe! Ravno takim je treba jasno in glasno dopovedati, da naj se umaknejo…Meni osebno je žal, da ravno danes ni bilo zraven mojega fanta, saj vem, da bi on ukrepal in bi se jaz počutila varno. Tako pa sem bila prepuščena sama sebi, ampak se nisem pustila.

Vem, da nisem edina, ki se ji to dogaja, in verjamem, da mnoge ženske na take reči reagirajo tako kot jaz. Pogumno. Postavijo se zase. Žalosti pa me, da je vedno več takih žensk, ki iščejo pozornost (provokativno oblačenje, obnašanje, itd.), nadlegovalci pa potem tudi zaradi takih (vendar predvsem, ker so sami tako neumni) svoje početje projecirajo na vse ženske. Menim tudi, da je preveč žensk tiho v takih primerih in se ne postavijo zase. Živim(o) v svobodnem svetu, kjer nobenemu ne kratim njegovih/njenih pravic in pričakujem, da tudi nihče ne bo kratil pravic meni. Pravic do tega, da se počutim varno, da se ne počutim nelagodno in, da imam svoj mir, ko si ga želim.

Hm…

Monday, November 26th, 2007

Trenutno ravno berem dokumentacijo za Razpis za dodelitev denarne pomoči študentom v stiski. Sredstva za ta projekt je razpisala Fundacija študentski tolar, ki je bila ustanovljena v okviru Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. Ta razpis se mi zdi nekaj pozitivnega, ker kaže na to, da se najrazličnejše ustanove, ki naj bi skrbele za študente, vendarle zavedajo, da nimamo vsi študenti enakih možnosti dostopa do visokošolske izobrazbe – kljub temu, da nam ves čas mečejo pod nos, da naj bomo veseli, da nimamo šolnin. Spadam med študente, ki študija ne jemljejo kot nekaj samoumevnega, ampak ga jemljem kot privilegij, da lahko izvlečem čimveč znanja od svojih profesorjev. Zato se mi zdi razpis za pomoč študentom, ki si težko privoščijo bivanje v Ljubljani, zelo pozitiven premik na bolje in močno upam, da čimveč tistih, ki si zasluži tovrstno pomoč, ne ostane praznih rok.

Imam pa kljub temu pomislek ob branju razpisne dokumentacije. Med prilogami, ki jih morajo prosilci za denarno pomoč priložiti prošnji so tudi:

II. Dokazila in potrdila, ki jih dodatno predložijo nekateri prosilci:

- najemna pogodba za stanovanje in dokazilo o višini mesečne najemnine (priložijo prosilci, ki bivajo kot najemniki);
- fotokopija rojstnega lista otroka (priložijo prosilci, ki imajo otroka) ali zdravniško potrdilo o nosečnosti;
- fotokopija odločbe o preživnini ali dogovora o preživljanju (priložijo prosilci, ki imajo otroka in pri katerih je bila izdana odločba oz. dogovor);
- pisna obrazložitev o prizadetosti zaradi poplav;
- druga potrdila, ki bi lahko vplivala na oceno socialne ogroženosti (kot so npr. potrdila centra za socialno delo, zdravniško potrdilo, odločba o kategorizaciji invalidnosti,…).

Vse priloge, razen fotokopije rojstnega lista otroka oz. zdravniškega potrdila o nosečnosti in fotokopije odločbe o preživnini ali dogovora o preživljanju, se mi zdijo dokaj logične. Ampak ustavmo mal konje. Zakaj je nosečnost med študijem olajševalna okoliščina pri pridobivanju finačne pomoči? Ja, štekam, da so z otrokom stroški. Ampak trenutne okoliščine v naši državi so mladim družinam – še posebej pa študentskim – izredno nenaklonjene. To je dejstvo, ki me niti malo ne veseli, a kljub temu je tako. Kolikor toliko inteligentni in razgledani ljudje bi se tega morali zavedati. Študentje naj bi spadali v to skupino ljudi, čeprav razne masovne študentske kažejo drugačno sliko. A pustimo to. Poanta, ki jo želim tu poudarit, je, da ne razumem kako je lahko zavestna (vsaj predvidevam, da je taka) odločitev nekoga, da bo pri svojih dvajsetih in še nekaj letih, imel otroka, nekaj kar ti potem pomaga pri pridobivanju finančne pomoči. Saj z malo matematike se da že prej ugotovit, da si otroka v tej državi in v tem času pač ne moreš omisliti tako zlahka kot novega multipraktika.

DVOJNA MERILA

Wednesday, November 14th, 2007

Že nekaj časa me nekaj muči. V bližnji prihodnosti, ko se jima izteče odpovedni rok (baje februarja), Fakulteto za družene vede zapuščata dva profesorja: Matej Makarovič in Matvež Tomšič. Odhajata na Fakulteto za uporabne družbene študije iz Nove Gorice. Prostovoljno? Da in ne. Odpoved sta dala sama. Vendar, ko jima je FDV izrekel konkurenčno prepoved predavanja na fakulteti v Novi Gorici. Razlog: Fakulteta za uporabne družbene študije naj bi bila FDV-ju neposredna konkurečna.

S takim ukrepom se strinjam. Vendar pozor…le ko bo FDV enak ukrep izrekel tudi profesorjem, ki predavajo na Fakulteti za humanistične študije na Primorski Univerzi. Na oddelku za kulturne študije na Fakulteti za humanistične študije po podatkih objavljenih na njihovi spletni strani predava 7 profesorjev iz FDV (lahko, da jih je še več, vseh imen pač ne poznam).

Po mnenju FDV-ja je Fakulteta za humanistične študije manj konkurenčna FDV-ju kot Fakulteta za uporabne družbene študije. To drži? Po pregledu obeh programov menim, da ne. Ker, kaj pa potem “naši” profesorji predavajo v Kopru? Nekaj povsem drugega kot na FDV? Dvomim.

Zajec (najverjetneje) tiči v drugem grmu. Ves svet se pač vrti okoli denarja. Zakaj bi bilo v tem primeru drugače. Primorska Univerza za usluge “naših” profesorjev plačuje poleg plačila samim predavateljem tudi nek znesek Ljubljanski Univerzi in še višji znesek FDV-ju. Univerza v Novi Gorici pa tega ne počne.

Torej…FDV se je prodal boljšemu ponudniku. Kje je že kritična misel? Odplavala je nekam daleč, daleč stran.

VIKANJE?

Wednesday, November 14th, 2007

Ste kdaj razmišljal zakaj (v slovenskem jeziku) obstaja vikanje? Baje na ta način osebi s katero se pogovarjamo izkazujemo spoštovanje. Pa ga res? Lahko le zamenjava “ti” z “vi” s seboj neposredno prinese spoštovanje?

Po moje je potrebno najprej razlikovat med dvema nivojema spoštovanja. Med osebnim spoštovanjem, ki ga imamo posamezniki do oseb na bolj (globji) osebni ravni (npr. družina, prijatelji, itd.) ter med družbenim spoštovanjem, kjer posamezniki spoštujejo osebe, ki imajo v družbi pomembnejši položaj ali opravljajo poklic, ki je v družbi na splošni ravni prepoznan kot pomemben (npr. zdravnik, univerzitetni profesor, itd).

Osebe, ki jih “osebno” spoštujemo ne vikamo, temveč tikamo. Vikamo osebe, katerim to na podlagi njihovega “ugleda” pripada. Vendar kakšne vrste spoštovanje je to? Je to”pravo” spoštovanje? Menim, da ne. Gre za družbeni konsenz, kot bi rekel Durkheim, da se v določenih medosebnih stikih uporablja vikanje.  Da družba lahko funkcionira. Da ne prid do kaosa. Čeprav je ta v omejenem obsegu nujen za funcioniranje družbe.

Vendar vikamo tudi posameznike, ki ne sodijo v omenjeno skupino. Vikamo večino oseb, ki jih ne poznamo. Vikamo osebe, ki jim srečujeo vsakodnevno (npr. prodajalke/prodajalce). Itd. Zakaj vikamo te skupine oseb? Enako kot v zgornjem primeru. Zaradi družbenega konsenza. Zaradi nenapisanih pravil, ki jih večina spoštuje, čeprav zato (večinoma) ni pravega razloga.

Vendar…ali omenjeni druženi konsenz ni le “maska”, ki jo ljudje vsakodnevno nosimo? Ali ne bi bila večina naših medosebnih odnosov v primeru tikanja bolj odprtih, “sproščenih”? Ali bi to pomenilo kaos? Kaos, ki je v določen obsegu potreben. Če je vikanje družbeni konsenz ga lahko z drugačnim družbenim konsezom spremenimo? Bi bil ti zato?

Kje je moja druga polovica

Monday, November 5th, 2007

V vsakdanjem pogovoru je dostikrat mogoče zaslediti nekatere izraze, ki meni ne gredo v glavo. Uporabljajo se skorajda nagonsko. Izraz, ki me vedno vrže s tira, je na primer “boljša polovica”. Uporablja ga zelo veliko ljudi v moji okolici in tega jim ne morem zameriti. Pa vendar.

Kako težko je reči: “Ej, se dobimo dons na pivu, pa povab še svojega/-o fanta/punco.” Ne, namesto tega je mogoče slišati: “Prid na pivo pa rec še svoji boljši polovici.” Kakšna boljša polovica, lepo vas prosim. A če sem jaz boljša polovica, je moj partner slabša? Koliko slabša? A sem jaz 100% dobra, on je pa tam nekje 70%? Naj mi nekdo definira to. Ker nazadnje ko sem pogledala, sva oba imela vse noge, roke in ostale vitalne organe. Ne vem, koga zdej pol manjka…

Drug posrečen izraz, ki ga nekateri uporabljajo za svoje fante/punce/može/žene, je “prikolica”. Poglejmo kaj ima SSKJ za povedati o prikolicah:

prikólica -e ž (ọ̑) vozilo brez lastnega pogona, ki se pripne, priključi k vlečnemu vozilu, zlasti za prevažanje tovora: pripeti prikolico; naložiti na prikolico; tritonska prikolica / avtomobilska, traktorska prikolicaagr. nakladalna prikolica; teh. enoosna prikolica; tur. počitniška ali stanovanjska prikolica hiši podobno vozilo brez lastnega pogona za prebivanje, prenočevanje, zlasti na počitnicah // vozilo brez lastnega pogona, ki se pritrdi ob motorno kolo, za spremljevalca: sesti v prikolico; dirke motorjev s prikolicami ● ekspr. ni hotel biti samo prikolica, zato je družbo zapustil biti odvečen, neenakopraven član; pog., šalj. njegova prikolica se je nekaj razburjala, pa jo je hitro utišal njegova žena, spremljevalka

Kot vidimo, je raba samostalnika prikolica za poimenovanje žene oziroma spremljevalke dejansko navedena v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, kar verjetno pomeni, da mora biti že kar precej ponarodela. SSKJ sicer ta izraz navaja kot šaljiv. Pa naj bo, imam pa pravico, da me moti, če me imajo za vozilo brez lastnega pogona, ki se pripne, priključi k vlečnemu vozilu – ali če to nekoliko poosebim: osebo brez lastnega pogona, ki se pripne, priključi k vlečni osebi.
Se znam tut sama čist lepo kam privlečt, če je treba. Se pa verjetno strinjamo, da je kdaj pa kdaj stvari resnično bolje početi v dvoje :)

Mrzle klopce

Thursday, October 25th, 2007

Zahvaljujoč nenormalno toplim jesenim in milim zimam se že kake dve leti nisem redno vozila z avtobusi Ljubljanskega potniškega prometa. Če se le da, se temu izognem, ker je na avtobusu veliko nadlog:

-babice, jezne na ves svet, ker jim ni uspelo pridt na mestno tržnico še preden se je odprla,

-mladeniči, ki posedujejo najnovejše dosežke mobilne tehnologije in ne morejo brez tega, da ne bi vsi potniki slišali kateri turbo hit imajo za melodijo zvonjenja,

-gospodje, ki mislijo, da so še vedno v svojih najboljših letih in se nesramno spogledujejo z vsem, kar pride na avtobus… Seznam gre naprej, ne bom naštevala. Tudi če smo vsi civilizirani in prijazni, veliko ljudi v majhnem, smrdečem, zaprtem prostoru kot je avtobus, pomeni kaos in vsaj malo neprijeten občutek.

Ampak človek se na vožnjo privadi. Me pa že nekaj dni neskončno muči ena stvar. Klopce na postajališčih mestnega avtobusa. Če jih kdo ne pozna: so kovinske in na njej komajda kulturno sedita dva človeka naenkrat. Kar se mene tiče, so nepraktične z vseh vidikov. Predvsem pa je problematičen material, iz katerega so sestavljene. Kot že omenjeno, so kovinske in zelo redko se je sploh zdravo in prijetno usedeti na njih. Poleti so ponavadi pregrete in veliko prevroče, da bi človek sedel na njih; že sredi jeseni so tako mrzle, da bi si človek s sedenjem na njih preprosto zamrznil rit. Totalno nepraktične in nekoristne so. Kot nekdo, ki že nekaj let študira sociologijo, si ne morem pomagat, da ne bi ob taki ugotovitvi pomislila, da gre pri teh klopcah za kak družbeni eksperiment. V stilu: “dejmo probat, kolk časa traja, da se ljudem te klopce zazdijo nesmiselne in se uprejo avtoriteti”. A vem, da pretiravam in da so te klopce verjetno samo plod preveč domiselnega prostorskega načrtovalca, ki že zelo dolgo ni po osmih urah službe ves utrujen čakal na avtobus.

“BOLONKA/BOLONJEC” BOM :(

Monday, August 20th, 2007

Temo odpiram za vse študente sociologije ne-bolonjskih programov, ki bodo to letos (morda) postali, ter tudi za vse druge študente, ki jim ni vseeno. Tukaj si lahko izmenjujete informacije, kritizirate, si pomagete.

Stari ljudje in njihov prav

Monday, August 6th, 2007

S starejšimi ljudmi sem imela skoraj vedno dobre izkušnje. Nikoli me na avtobusu ni nihče izsiljeval za sedež, niso me s komolci rukali pod rame, ko so ob pol sedmih zjutraj hiteli na tržnico (menda to počnejo takrat), da jim kdo ne pokupi vse zelenjave – skoraj z vsemi starejšimi sem se razumela in jih cenila. Ko so se kateri od mojih vrstnikov pritoževali, da jih po Ljubljani »tečne, stare babe« popolnoma neupravičeno nadlegujejo, sem si na tihem mislila, da so se verjetno res nekoliko neprimerno obnašali in si zaslužili tak odnos.

Danes sem dobila razlog, da se moje mnenje spremeni. Zgodila se mi je stvar, ki me je pustila kar nekoliko odprtih ust in začudenih (ter kasneje jeznih) misli. Odpravila sem se namreč domov, se solznih oči poslovila od Rožne doline ter zasedla svoje mesto na avtobusni postaji. Od včerajšnjega vzpona na Šmarno goro (yeah, i did it!) imam še vedno nekoliko utrujeno levo koleno, zato sem se vsedela na tisto miniaturno, kovinsko klopico na postaji ter nogo nekoliko pokrčila, in sicer tako, da sem jo s peto naslonila na klopico. Sedenja na naslonjalih klopi ter dajanja nog na sedišča seveda ne podpiram in se mi to pravzaprav res zdi nekaj nekulturnega. Rada pa bi poudarila dve stvari:

  • to sem storila le za trenutek in le toliko, da razgibam bolečo nogo,
  • dotična avtobusna postaja stoji tik zraven dokaj prometne ceste in je bila ob mojem prihodu že tako ali tako precej zaprašena in zato dvomim, da je moja moja noga situacijo kakorkoli poslabšala.

Tako me je napad starejše gospe (čeprav nisem prepričana, da si zasluži tako poimenovanje) precej šokiral. Še isto sekundo je namreč zabevskala name, če se mi zdi okej, da takole gor naslanjam nogo. In na tem mestu sem trmasta kot sem, seveda rekla, da ja, da se mi zdi zdi to čisto v redu. Očitno je namreč bilo, da je le čakala, da bo na nekoga zlila svoj žolč in je bilo itak vseeno, kaj ji odgovorim. Seznanila me je s tem, da sem nevzgojena, da so očitno moji starši slabo opravili delo, da sem nekulturna tako kot tudi vsi ostali mladi. Nato je spet postavila retorično vprašanje, če se mi zdi moje početje kulturno. Nisem ji ostala dolžna in jo zaslišala, če se pa njej zdi kulturno, da se vtika vame, čeprav ji nič hudega nočem. Potem je začela kar nekaj pri sebi momljati, da je bila po Ameriki in po Kanadi in da nikjer ni tako svinjsko in da nikjer niso mladi taki vandali kot pri nas, da je itak nič ne čudi… Nato je na srečo prišel avtobus, ona se je seveda med približno petimi ljudmi, kolikor nas je čakalo na bus, srečno s komolci prva prebila nanj. Verjetno je bila ponosna nase, ker mi je povedala svoje in se ni uklonila mojemu jezikanju.

Ravno tako kot ona bi tudi jaz sedaj lahko posplošila, da so vsi stari ljudje zagrenjeni, ker nimajo otrok, tečni, ker preveč zapravijo za hrano za svojih 12 mačk ter le iščejo izgovor, da bodo lahko nekomu solili pamet, ker je to še edini način komuniciranja, ki ga poznajo. Pa tega ne bom storila. Zakaj taka razlika med mano in njo?