Zakaj študiram, kar študiram 2 04. 08. 2007
Zakaj študiram sociologijo? Odgovor je enostaven. Ker me zanima kar se okoli mene v družbi dogaja. Aktualne teme so seveda del tega. Vendar se mi prevečkrat zgodi, da ko bi si želela o kakšni izmed teh tem z prijateljem ali kolegom (približno mojih let) podebatirat, ali ne najdem primernega sogovornika ali pa se mi enostavno ne da pogovarjat, ker že v naprej vem kakšno je mnenje osebe, ki sedi nasproti mene in, vem da razmišljanje te osebe ni odprto za kakršne koli “resne” pogovore. Del problema je tudi v tem, da sama redno prebiram časopise, gledam poročila, itd. Večina moje okolice (tudi sociološke) pač tega ne počne. Je pa težko imeti nek zanimiv in razpravljajoč pogovor, če moram nekomu najprej pojasnevat kako in kaj.
Običajno je tako, da ima večina ljudi neko mnenje (tudi, če o kakšni stvari nima pojma) in potem to mnenje poskušajo zagovarjati do onemoglosti. Primer tega je v Sloveniji politika. Spomnim se primera, ko se še hodila v gimnazijo. Bil je čas državnozborskih volitev leta 2000. Skupina dijakov (sama sem bila opazovalec) se je pogovarjala o volitvah, katero stranko podpirajo (smo bili še premladi, da bi lahko volili), katero stranko bodo volili njihovi starši, itd. Večina v tej skupini je podpirala eno stranko ali politični pol (seveda istega kot njihovi starši), en sošolec je pa rekel, da bodo pri njih doma volili stranko iz drugega pola. In kaj se je zgodilo? Fanta so izključili iz skupine, čeprav je edini izmed njih znal argumentirano predstavit stališče (kljub temu, da je verjetno le povzemal kar je slišal doma), drugi tega niso znali. In to je pri nas običajno tudi za odrasle. V preteklosti, dokler nisem smela iti prvič volit na državnozborske volitve, me je politika in vse okoli nje noro zanimala (saj me še sedaj, vendar se to ne more primerjati z takratnim obdobjem). Celo tako, da sem se želela v njej aktivno udejstvovat. Danes se mi vse skupaj zdi dolgočasno, v naprej se ve v katero smer je “obrnjena” večina posameznikov. Z veliko večino izmed njih zato ni mogoče debatirati o aktualnih vprašanjih, ne da bi bili vsaj približno avtomatično za podporo stališč, ki jih ima neko stranka. Poleg odprtosti do vseh drugačnosti (spolne, verske, itd.) bi potrebovali tudi odprtost do drugače politično mislečih.
Torej, zelo malo je posameznikov, ki bi bili sposobni kritično obravnavati vlado ne glede iz katerih strank je sestavljena koalicija. Žalostno pa je, da zelo malo izmed njih lahko najdeš med zaposlenimi na FDV-ju. Ni mi jasno, kako si lahko profesor na fakulteti in hkrati podpredsednik kakšne izmed strank, ali poslanec v DZ, ali da cel semester na začetku predevanj pol ure odkrito kritiziraš aktualno politiko (četudi upravičeno), hkrati pa furaš neko akademsko neopredeljenost. Potem ni čudno, da me voznik, ki me je pobral kot štoparko sprašuje ali je FDV res tako zelo rdeč. Vem, da je FDV (in večina družboslovnih fakultet v Evropi in še kje drugje) utemeljena predvsem na pozitivistični paradigmi, vendar je sposobnost analitičnega in predvsem kritičnega argumentiranje družbe (po principu kritične teorije družbe), po mojem mnenju, ena temeljnih lastnosti dobrega družboslovca (sociologa). Na FDV pa imam občutek, da je kritičnost usmerjena predvsem v kritiziranje (velikokrat tudi neargumentirano!) političnih strank ali posameznikov, ki niso liberalno ali socialdemokratsko usmerjeni. Nekaj te kritičnost bi lahko usmerili v samo delovanje fakultete in (ne tako malo številčnih) profesorjev (ki bi svoje delo lahko opravljali bistveno bolj kvalitetno), v tistem delu, ki ni odvisno od finančnih sredstev ministrstva. Vsake toliko časa se je dobro pogledati v ogledalo. Odsev je ponavadi manj lep kot si ga sami naslikamo. Veliko lažje je namreč kritizirati druge, kot kritično ovrednotit samega sebe.
Zakaj študiram, kar študiram 01. 08. 2007
Že večkrat sem ugotovila, da bi kot (bodoča) nadebudna sociologinja lahko občasno napisala kej o aktualnih družbenih dogodkih (in mojih pogledih nanje). Ampak se ob prebiranju nekaterih blogov temu dejanju hitro uprem. Vse mogoče aktualne teme so zelo hitro obdelane na raznih kvazi uspešnih in verodostojnih blogih (pa tudi v ostalih medijih).
Enostavno se mi ne da več razglabljat o recimo novem kadilskem zakonu. Že, ko o tem debatiram z nekaterimi prijatelji - kadilci, si skoraj izpraskamo oči. Kar se mene tiče, bi bilo najbolje, če bi tobak ostal pri Indijancih, med katerimi je uporaba tobaka za kajenje baje prvič zabeležena. Če take substance res morajo obstajati. Kajenje je po moje le škodljiva, smrdljiva, draga in nepotrebna razvada. Pika stop. Težko bi me kdo prepričal v nasprotno in tudi meni se počasi ne da več podajat vedno istih argumentov za svoje mnenje.
Potem so tu politični dogodki. Kadrovske menjave, odpuščanje novinarjev na nacionalnem radiu, takšna in drugačne sumljive politične mahinacije. Prosim, odrešite me tega. Že več desetletij ene in iste face z enimi in istimi obljubami, izgovori in pojasnili. Nikoli nič novega. Saj mi je jasno, da so za velike spremembe potrebni ljudje, ki so jih pripravljeni izpeljati, denar in čas… Vendar nam očitno vsega tega manjka.
Študentska tematika, ki se me zelo zadeva. Oh, sprevrženo se mi zdi, da kot študentka z lahkoto dobim tudi precej zahtevne službe z ogromno odgovornosti. Za bizarno nizko plačilo in s stopnjo socialne varnosti, ki je pri študentskem delu enaka nič. In vendar mi ob naših družinskih dohodkih ter mizernih štipendijah, katere so podeljene tistim iz manj premožnih (da ne rečem revnih) družin, ne preostane prav nič drugega, da si omislim službo, s katero si bom študij omogočila. Da mi bo po končanem faksu nek približek redne službe speljal študent, ki bo moje delo opravil ceneje.
Religija, družbeni status, delo, revščina, izobraževanje. Vse teme, ki so me nekdaj tako zelo zanimale. In me zanimajo še vedno. Le da ne vem, kako naj se o tem inteligentno pogovarjam s človekom, ki misli, da je v vseh pogledih boljši od mene samo zato, ker ima avto vreden 200.000 evrov, diplomo, kupljeno na Gea College-u ter osebnega trenerja, ki z njim laufa po Tivoliju, da se v sredo zvečer v Globalu nanj nalima čimveč njemu podobnih bejb.
Okolje, v katerem smo zrasli nas nekatere bolj, nekatere manj, determinira. Jaz iz svoje kože ne morem, postavljene imam vrednote in načela, katerih se večinoma držim in vodijo moje obnašanje ter delovanje. Zato se mi občasno sociološke razprave, ki iščejo neke posplošitve na določene skupine v družbi, zdijo tako zelo neproduktivne. Vseeno pa včasih premorem dovolj potrpljenja in energije, da se spustim ravno v take debate. Ker hočem vedeti čimveč in ker mi razmišljanja ljudi okoli mene pomagajo ustvariti tudi lasten odnos do sveta. Zakaj pa vi študirate sociologijo… Oziroma zakaj se vam zdi butasto s čim takim sploh ukvarjati?
SLOVENSKA HIPERAKTIVNOST 21. 07. 2007
Prejšnji teden sem v Sobotni prilogi prebrala zanimiv članek (avtorja se ne spomnim na pamet, iskat se mi ga pa tudi ne da) z naslovom “Slovensko ogrožanje Hrvaške”. Vsebina članka se ne nanaša na, kot bi po naslovu lahko predvidevali, odprte probleme med državama. Temveč, v neki manjši meri na statistične podatke o nesrečah na hrvaški obali v katerih so bili udeleženo slovenski državljani, ter predvsem na stereotipe in predsodke, ki jih imajo hrvati (tudi uradne osebe) o intenzivni aktivnosti slovenskih državljani med počitnikovanjem pri njih. V praksi naj bi to zgledalo tako: če državljani drugih držav svoje počitnice najraje preživljajo v ležečem položaju na plaži, se Slovenci (ter tudi Čehi) v tem času udejstvujemo v vseh možnih aktivnostih (potaljanju, potapljanju na dah, podvodnim ribolovom, srfanjem, z zelo aktivnim plavanjem, plezanjem, veslanjem med otoki, kolesarjenjem, itd.). Posledično imajo njihovi organi (policija, zdravsto, itd.) z nami toliko več dela. Čeprav uradni statistični podatki o nesrečah na Hrvaškem stereotipov o nas ne potrjujejo, se vsaj v nekem delu z njimi strinjam. Kor prvo zato, ker sama vsaj v nekem majhnem deležu spadam med tovrstne Slovence (”Če sem na morju, moram pač plavat na ornk. Ko pridem domov sta prve dva dneva namenjena za regeneracijo in počitek, ker me celo telo boli”). Kot drugo. Vsakič, ko srečam kakšnega posameznika, par, skupino ali družino, ki v najhujši vročini (ali ob kakšnem drugem času) počne/ počnejo nekaj zelo aktivnega (seveda v najbolj fensi in popolni športni opravi) se “zafrkavam” da je/so sigurno Slovenec/Slovenci. In v veliki večini primerov imam prav.
DESET POČIVALNIH ZAPOVEDI 29. 05. 2007
Smo tik pred izpitnim obdobjem. Vsakemu izmed nas se je že
zgodilo, da se mu kakšen dan ni ljubilo študirat, pa čeprav bi mogli.
Raje smo dan prespali, ga preživeli s prijatelji, fantom, punco, itd.
Da vas v prihodnje ob takšnih dnevih ne bo (več) pekla vest (če vas
sploh kdaj je) objavljam 10 počivalnih zapovedi:
1. DELO JE NAPOR.
2. RODILI SMO SE UTRUJENI IN ŽIVIMO ZATO, DA POČIVAMO.
3. LJUBI SVOJO POSTELJO, KOT SAMEGA SEBE.
4. POČIVAJ ČEZ DAN, DA BOŠ LAHKO PONOČI SPAL.
5. ČE JE DELO ZDRAVJE, NAJ ŽIVI BOLEZEN.
6. NE DELAJ DANES, KAR LAHKO STORIŠ JUTRI.
7. OD PREVELIKEGA POČIVANJA ŠE NIKDAR NI NIHŠČE UMRL.
8. DELAJ MANJ KOT ZMOREŠ IN TISTO, KAR ZMOREŠ PREPUSTI
DRUGIM.
9. ČE VIDIŠ KOGA, KI POČIVA, MU POMAGAJ.
10. ČE TE PRIME, DA BI DELAL, SEDI IN POČAKAJ, DA TE MINE.
Ne jih pa vzet preresno. Kakšen izpit le naredite. Da se vidmo v
naslednjem študijskem letu.
Second Life 08. 05. 2007
Med čakanjem na predavanja sem danes naletela na Matjaža, ki mi je med drugim omenil tudi to zadevo. Second Life. Kaj je to? Očitno 3D simulacija življenja. Je virtualni svet, ki ga ustvarijo njegovi lastniki. Stvar je postala odprta za javnost in do tega trenutka, ko to pišem, ima 6,181.739 prebivalcev. V svet se lahko vsakdo brezplačno vključi s preprosto registracijo, kjer si izbere svoje lastno ime in priimek izmed ponujenih. Na voljo je okoli 30, 40 priimkov za vsako črko abecede. Po vstopu v svet se lahko prebivalec razgleda po ozemlju, razišče možnosti spoznavanja ljudi, priložnosti za delo in zabavo, ustvari svoje lastne kreacije in osebe ter si kupi parcelo ter na njej zgradi prebivališče. V tem svetu tako kot v vsaki realnosti obstaja tudi trg, kjer se trguje s tako imenovanim Lindenskim dolarjem, ki je uradna valuta tega sveta.
Second Life je nekakšna globalna skupnost, delujoča preko interneta, kjer naj bi bili doma ustvarjalnost, sodelovanje med prebivalci, delo in zabava. Deloval naj bi kot most med različnimi kulturami in navadami, kajti v Second Life je lahko vsakdo tisto, kar si želi. Skupnost naj bi podpirala in verjela v svobodo izražanja, sočutje in toleranco do soljudi.
Stvar je zanimiva na prvi pogled, in ko sem ugotovila, da si lahko izberem ime Tricia MacMillan, sem se že skoraj vključila 
Potem sem se vendarle spomnila, da svoje življenje že imam in da imam dovolj dela že z obveznostmi v tem, kaj bi šele bilo v virtualnem življenju. Ob poplavi računalniških igric, kjer si lahko izbereš svoj lik, se bojuješ z zvermi in zlobneži, se greš ekonomijo in iščeš svojega princa/princesko, se mi Second Life ne zdi nekaj ravno presenetljivo novega. Je pa res, da je očitno v Second Life več poudarka na sodelovanju med ljudmi ki živijo v skupnosti, ekonomiji, poslovanju in ustvarjanju kot pa bojevanju, kar je v navadi pri različnih igricah. Če koga res zanima in mu sedanje življenje ni dovolj, si tule lahko omisli Drugo življenje
Žur 07. 05. 2007
Ne, ni tole še ni vabilo na noben žur, tisti k ste razočarani - več sreče prihodnjič Se mi je pa porodilo vprašanje ob branju prispevka o koncertu Jana Garbareka (upam, da mi je uspelo pravilno sklanjat tole), ki ga je objavila Polona. Med komentarji je Matjaž omenil, da bo verjetno Škisova tržnica, ki se odvija na isti dan, temu umetniku odtegnila velik del poslušalstva. Kaj torej je takega na Škisovi tržnici, Mortadeljadi, Cvičkariji, Majskih igrah in vseh podobnih “študentskih žurih”, da ljudi še vedno tako privlači. Moje mnenje je tu morda malo nenavadno, ampak vsi ti žuri se meni zdijo popolnoma isti. Več ali manj so na vseh podobne glasbene skupine in izvajalci, podoben zabavni program, bistvo vsega pa je seveda prodajanje mlačnega in postanega piva, zmešanega z vodo ter tekmovanje naslednji dan, kdo ima manjšega mačka. Nočem posploševati, vendar je izjem na teh prireditvah pa mojih izkušnjah bore malo.
Da se razumemo, trenutno si niti slučajno ne morem privoščiti dati 42 evrov za koncert, to znaša že skoraj četrtino mojih mesečnih dohodkov. Tudi ni zgoraj omenjeni koncert morda tiste vrste glasba, ob kateri najbolj uživam. Toda če bi bil po mojem okusu in če bi si ga lahko privoščila, me od njega prav gotovo ne bi odvrnila taka banalna iz zlajnana stvar kot je Škisova tržnica. Četudi to pomeni, da nisem “taprava” študentka. Veliko bolje od tega mi namreč zveni pivo s prijatelji, kot pa drenjanje med množico pijanih ljudi, ki jih niti poznam ne.
Vzgoja 11. 04. 2007
Takole je. Včeraj zvečer mi je uspelo pristati pred televizorjem ravno v času famozne oddaje Preverjeno. Sem človek, ki televizije na splošno ne spremlja kaj dosti, zato je obravnavani prispevek pritegnil mojo pozornost, njegova tematika pa je to pozornost obdržala. Šlo je za nasilje med mladostniki, predvsem v srednjih šolah. Stvari, ki so jih povedali, so se mi zdele kratkomalo grozljive.
Osebno nasilja v srednji šoli nisem bila deležna. Ne fizičnega, ne verbalnega, kljub temu, da smo se s sošolci včasih resnično šli prave besedne vojne, vendar pa je pri njih šlo predvsem bolj za prijateljsko tekmovanje kot pa resnične konflikte med nami. Ko sem gledala oddajo, povedanemu in prikazanemu skoraj nisem mogla verjeti. Sošolci, ki si izberejo žrtev in nato nanj pljuvajo, jo silijo lizati podplate njihovih čevljev, se fizično izživljajo nad njo ter povrhu vsega tega to snemajo in grozijo z objavo teh posnetkov na internetu.
Večina se nas je v svojem življenju verjetno že komu zamerila, tako ali pa drugače. Če smo ljudje odprtega duha in ne preveliki egotriperji, se da večino zamer ali neskladij tudi rešiti oziroma najti skupni jezik. Kako se lahko nekdo tako zameri sošolcem, da ga začnejo fizično in pshično trpinčiti, mi glede na moje pozitivne izkušnje s sošolci in na splošno ljudmi, s katerimi sem imela opravka v srednji šoli, enostavno ni jasno. Še manj lahko dojamem nasilje dijakov nad učitelji. Kje je avtoriteta učiteljev, ali so jim res odvzete vse pravice ukrepanja v teh primerih, ali so enostavno prešibke osebnosti, da bi se uprli tropu s hormoni prenasičenih najstnikov?
So za take stvari odgovorni starši? Je to šola? Ali obstaja taka razlika med podeželjem, kjer sem odraščala sama in urbanimi naselji, kjer se je odvijala večina povedanih zgodb v oddaji? Ali žrtev morda deloma sama “izziva” s svojo drugačnostjo, posebnostjo? Kje se tiste parole o enakih pravicah vseh zgubijo v naši realnosti?
Tega ne vem, zato sprašujem.
« novejše objave