Archive for the ‘Družba in svet’ Category

LAST LECTURE

Saturday, July 26th, 2008

Za vse, ki imate v teh počitniških mesecih dobro uro prostega časa priporočam ogled zadnje predavanje profesorja informatike Randy-a Pausch-a na Carnegie Mellonu 18. septembra 2007. Predavanje je bilo naslovljeno “Achieving Your Childhood Dreams”. Randy Pausch je preminul včeraj po neuspešnem boju z rakom.  

V razmislek… 

http://www.youtube.com/watch?v=ji5_MqicxSo

Proti homofobičnemu nasilju

Monday, June 23rd, 2008

V povezavi z nasilnim napadi po sobotni Paradi ponosa (21.6.) se podpisuje spodnja peticija:

“Proti homofobičnemu nasilju – Against homophobic violence”
http://www.ipetitions.com/petition/homofobija08?e

Klošarji

Sunday, March 16th, 2008

Klošarji so tema, ki mi očitno ne bo dala miru, preden ne zapišem nekaj o njih. Tudi klošarji sami mi ne dajo miru kadarkoli se sprehodim iz trgovine s tistim ubogim litrom mleka in sirovo štručko. Ne morem sploh ubesediti tega, kako zelo me razjezi vprašanje: “A je ustal kej drobiža?” In še bolj grem na jetra sama sebi, ko jim skoraj ponižno in s slabo vestjo odgovorjam, da ne. Kar sploh ni res, skoraj vedno mi kaj drobiža ostane. A pri najboljši veri se ne morem domisliti, zakaj bi ga bila dolžna dati nekomu, ki cele dneve presedi pred Mercatorjem in dokaj nasilno prosjači. Ljudje, res ne. Zavedam se, da kot bodoča sociologinja, ki se skuša boriti proti vsem neracionalnim predsodkom in želi pomagati ljudem, sedaj ne pišem najbolj smiselnih stvari.

A zato prosim, da mi nekdo pomaga razumeti, zakaj moram:

  • biti po nekaj ur na dan na faksu,
  • še nadaljnih nekaj ur preživeti v službi, si nabirati delovne izkušnje,
  • pisati eseje, projektne in seminarske naloge
  • ter varčevati na vsakem koraku,

da si lahko privoščim solidno življenje? In zakaj se počutim tako gnilo, če nekomu nisem pripravljena dati 50 centov, ko me nahruli, ali imam kaj drobiža (in za ta denar raje sebi kupim sladoled)? Zakaj sem jaz tista, na katero se spravljajo? Saj mi je jasno, da socialne službe delujejo daleč od perfektnega, da se ljudje kdaj znajdejo v tako hudi stiski, da pristanejo na cesti, da se jim včasih zdi enostavno pretežko spopasti se z življenjem. A po kateri logiki bi jaz morala pomagati (če lahko prispevanje za alkoholne pijače tako imenujemo) nekomu, ki si noče pomagati sam? In ne, oprostite, težko mi bo kdo dopovedal, da je spotikanje od trgovine do trgovine in fehtarjenje za flašo cenenega belega vina, način, kako človek pomaga sam sebi. Enostavno težko mi je spodbujati način življenja, ki se mi gabi. Že mogoče, da klošarji niso sami izbrali takega načina, že mogoče, da so skušali najti delo, že mogoče, da so se enkrat trudili.

Še vedno pa se ne čutim dolžne, da jim pomagam. Oziroma, zelo bi jim bila pripravljena pomagati, da si ustvarijo nekoliko bolj dostojno življenje. Vprašanje pa je, če si ga sploh želijo. Je problem v meni, ker sem pripravljena pomagati le na način, ki se meni zdi pravilen? Ali bi morala kot pravi človekoljub vseeno dati za tisti liter vina? Ker se zavedam, da sem, kot vsak človek, ki je krvav pod kožo, tudi jaz obremenjena s predsodki. In zato se sprašujem, ali je zelo zlobno, če si na vprašanje: “Aje ustal kej drobiža”, zaželim odgovoriti: “Ja, ostal mi je en evro, si grem po kepco sladoleda.”

SMISEL JE V DOBREM IN V (NOTRANJEM) MIRU

Saturday, February 23rd, 2008

V spomin na Janeza Drnovška objavljam njegov zadnji, menim da odlični, zapis. Škoda je ker je moral umreti pri svoji starosti. Upam, da mu je bolezen “naklonila” dovolj časa, da je (resnično) našel svoj mir.

Kaj si želimo v življenju?
Mir. In iščemo smisel svojega bivanja.

Moramo iskati svoj smisel?
Seveda. Ste ga morda vi našli?

Je smisel bivanja v izpolnjevanju materialnih želja?
Za mnoge ljudi je res tako.

Pa so res našli smisel?
Našli so smisel v nesmislu.

Je izpolnjevanje materialnih želja nesmiselno?
Nesmiselne so želje.

Saj ne moremo biti brez želja?
Če smo brez želja in pričakovanj, smo tudi brez skrbi. Smo mirni.

Je dovolj, da smo mirni?
Če smo mirni, smo našli smisel.

Je mir tisto, kar iščemo?
Mir je tisto, kar lahko najdemo.

Je poleg miru še kaj, kar iščemo?
Iščemo lahko, le najti ne moremo.

Najdemo lahko uspeh, denar, moč in slavo.
A izgubimo svoj mir.

Če imamo vse to, še potrebujemo mir?
Še bolj ga potrebujemo.

Pa ga potem ne moremo najti?
Le, če nismo navezani na uspeh, denar, moč in priznanje.

Težko je ne biti navezan na vse to!?
Če smo navezani, nas skrbi, nas je strah, da bomo to izgubili. Strah in skrbi pa prinašajo nemir.

Saj je vsakogar strah ali pa ga kaj skrbi!?
Ker si prizadeva, da bi kaj pridobil ali obdržal.

Strah nas je smrti!?
Ker smo navezani na materialno bivanje.

Saj je vsako bivanje materialno!?
Lahko je tudi duhovno.

Kakšno je duhovno bivanje?
Tisto, ki presega materialno.

Kako ga lahko presega?
Tako, da presega navezanosti.

Tudi navezanosti na življenje?
Tudi navezanosti na življenje.

Če nismo navezani na življenje, potem smo mirni?
Potem smo mirni. Niti smrti se ne bojimo, še manj česarkoli drugega.

Ali je to smisel, ki ga iščemo?
Takšen mir iščemo. Če ga ne najdemo, smo ujetniki strahov in skrbi.

Pa je življenje brez materialnih navezanosti res smiselno?
Ali so strahovi in skrbi smiselni?

Poleg miru mora biti še kaj, kar daje našemu življenju smisel!?
Res je. Dobrota.

Dobrota?
Ustvarjati moramo dobro. To daje našemu življenju smisel.

Torej mir in dobro?
Mir in dobro.

TE ZANIMAJO “AKTUALNA DOGAJANJA”?

Thursday, February 7th, 2008

Oziroma povedano direktno: te zanima politika?. Če je odgovor DA, potem te bo morda zanimal forum Za politične debate Slovenske mladine – AKTIVNA MLADINA: http://aktivnamladina.forumotion.com/

MEDNARODNA KONFERENCA

Monday, February 4th, 2008

Drustvo SOS telefon in Komisija za peticije ter za clovekove pravice in enake moznosti Drzavnega zbora vas vabita na mednarodno konferenco z naslovom Nasilje nad zenskami skozi ozavescanje za razvoj. Konferenca bo potekala 7. marca 2008 v Drzavnem zboru Republike Slovenije.

Vabila in prijavo na konferenco najdete v priponki.

mednarodna-konferenca.doc

Če slučajno link ne bo deloval me lahko kontaktirate preko e-maila.

PUBLICUM

Wednesday, January 30th, 2008

Takšen je naziv Fakultete za družbene vede na Univerzi v Turku-ju. Mislim, da prevod ni potreben. Število študentov 1. in 2. bolnjske stopnje v študijskem letu 2006/2007, ki so bili primarno vpisani na Fakulteto za družbene vede, je bilo 1666; študentov na doktorskem študiju ali 3. stopnji 294. V istem študijskem letu je bila na fakulteti na Erasmus izmenjavi 38 študentov.

Na Univerzi je bilo v letu 2006/2007 skupno število študentov 1. in 2. stopnje 13.576. Vseh tujih študentov, ki so ostali dalj kot 3. mesece, pa je bilo 279.

Na oddelku za sociologijo Fakultete za družbene vede je zaposlenih 6 oseb. Vsako leto vpišejo 28 študentov katerim je sociologija glavni študij, in 150 študentov, ki jim sociologija ni primarni študij.

Kako zgleda stavba fakultete? Takole. 

               dsc01072.JPG        

               dsc01071.JPG

Skupaj s Pedagoško fakulteto (Educarium – druga slika) imata najnovejši stavbi na Univerzi. Med sabo sta povezani, imata skupno knjižnico. V Educariumu sta tudi dve veliki telovadnici in eno izmed študenskih menz (ki pa ima daleč najbolj zanič hrano, zato se sem ne hodi jest). Slikala sem enkrat čez vikend zato zgleda tako prazno. Drugač je kakšen človek kje in predvsem veliko, veliko koles.

Čeprav je stavba navzven precej podobna FDV-ju, je znotraj narejena malo bolj z občutkom. Kar pomeni, da je več možnosti za sedet, večinoma na zelo udobnih kavč stolih. Na teh kavč stolih veliko ljudi napol leži, ima noge na mizi (z nogavicami ali čevlji) in bere knjigo. To je zelo pogost prizor, na vseh fakultetah, v knjižnicah, itd.

Predavalnice. Obe stavbi imata po eno veliko predavalnco, ki je v pritličju in podzemljo. V višjih nadstropjih so majhne predavalnice, računalniška učilnica in večinoma seminarske sobe (do 20 oseb).

Pomembna razlika, ki sem jo opazila privič, ko sem vstopila na fakulteto (in tako je tudi povsod drugod): v pritličju imajo garderobni predel (ogromno obešalnikov + nekaj malega omaric za kakšno malo stavar dat notri), kjer se puščajo jakne, čelade, dežniki, itd. Prva misel, ko sem vidla to: »pa ne morem tukaj pustit jakne k mi jo ja kdo komot ukradel«. Druga misel: »to je očiten primer razlike v stopnji zaupanja med Finsko in Slovenijo«. Sedaj puščam jakno tako kot ostali finci in pa nekaj tujih študentov – večina raje nosi stavri s seboj. Vendar, kaj pa če…še vedno obstaja.

Zadevšina, ki se je tudi profesorji na FDV-ju ali kakšni drugu ljubljanski fakulteti po moje ne bi branili: v vsakem nadstropju imajo več velikih kuhinj z veliko mizo. Zgleda zelo domače ;) . Ne bi se bilo slabo povabit na kakšno kosilo :D .

Čez teden je okoli obeh fakultet, na neurejen makadamu, parkirano veliko število avtomobilov. Precej podobno kot okoli FDV-ja. Razlika pa je, da je večina avtov slabše kakovosti kot v Sloveniji. Pa mislim, da so to avtomobili od zaposlenih na fakultetah, ker večina študentov živi 5-10 min stran. Pa tudi ne vem kam ti avtomobili potem gredo, ker na cestah ni nikakršne gužve.

KDO SE BOJI NORDIJSKIH DRŽAV?

Saturday, January 26th, 2008

Cmepius je »javni zavod, ki podpira mednarodne razvojne projekte s področja splošnega in poklicnega izobraževanja in usposabljanja in mednarodno mobilnost. Deluje kot slovenska nacionalna agencija, ki promovira, spremlja izvedbo in prispeva k uspešnosti programa vseživljenjsko učenje. Nudi priložnosti vključenim v izobraževanje in usposabljanje in izvajalcem programov,  tako mladim kot starejšim« (http://www.cmepius.si/)…  

…in, ki določenih zadevah deluje rahlo čudno. Z nacionalno agencijo sem se srečala že večkrat ob drugih priložnosti, vendar sem bom v tem pisanju osredotočila le na Socrates Erasmus program, ki deluje pod njihovim okriljem.  

Dobro je iti vsake toliko časa za neko daljše obdobje ven iz Slovenije, ker začneš nekatere zadeve videti iz drugačne perspektive – recimo višino Erasmus štipendije in njeno razporeditev med študente, ki so na izmenjavi v različnih državah.  

Ob pogovoru z drugi Erasmus študenti tukaj v Turku-ju sem ugotovila, da imam kot slovenska študentka verjetno najnižjo (ali eno izmed najnižjih ;() Erasmus štipendijo med vsemi državami (tukaj so prisotni študentje iz skoraj vseh držav EU in tudi od drugod) sodelujočimi v Erasmus programu. Višina moje štipendije je 330€, le Madžari imajo štipendijo nekoliko višjo (350€), ostale države so z naskokom pred nami (če navedem le Češko – od katere smo tako zelo bolj razviti: 440€). Za ta poseben dosežek sem naši ljubi domovini čestitala že na svojem blogu.

V pogovoru z drugimi študenti sem ugotovila tudi, da se v njihovih državah višina štipendije bistveno razlikuje glede na državo izmenjave. Po logiki, da študentom v različnih državah izmenjave (npr. Finska, Slovenija, Francija itd.) različno visoka štipendija pokrije enako odstotek stroškov na izmenjavi (npr. 70%, 80%, itd). Primer študentke iz Turčije: za Nordijske države je višina štipendije 500€, za Slovenijo 300€.  

V Sloveniji temu seveda ni tako. Tako imamo študentje, ki smo na izmenjavah v dražjih evropskih državah (npr. Nordijske države, verjetno tudi VB (ki je tako ali tako po mojih izkušnjah dražja od Nordijskih držav)) od študentov, ki so na izmenjavi v drugih evropskih državah (npr. Češka) višjo štipendijo le za 30€. Kar posledično pomeni: 

  1. da slovenski študentje med samo nismo v enakem položaju (jaz se počutim kot drugorazredna študentka), ker imamo s štipendijo pokrito zelo različen delež stroškov (od skoraj 100%, do 30-40%);
  2. da se določene države favorizira -  nedvomno je zapisano pomemben razlog zakaj se bistveno manj študentov odloča za Erasmus izmenjavo v Nordijskih državah.  

A ni logično, da bo večina šla tja kjer bodo imeli praktično vse stroške ali bistveni večji del stroškov pokritih s strani Erasmus štipendije, kot pa tja kjer bo ¾ šlo iz lastnega žepa.  Je potem čudno, da sem na treh univerzah v Turku-ju edina Slovenka?

Zato se postavlja vprašanje, se mogoče kdo boji nekaterih evropskih držav in ne želi, da bi študentje v večjem številu odhajali v njih študirat?

Na Finskem se naučiš vsaj to, da je manjša verjetnost (čeprav še vedno precejšnja), da boš neenako obravnavan. V Sloveniji… – ha, ha :D - sem spet našla en tak primer kajneda ;)

P.S.: Vprašanje sem poslala tudi na Nacionalno agencijo. Še vedno čakam odgovor. Ne pričakujem veliko. Verjetno bo treba napisat kakšno uradno pritožbo.

Dne 29.1. sem dobila odgovor, ki je objavljen pod komentarji.

PROBLEMATIČNE OSEBE

Saturday, January 12th, 2008

V Sloveniji so to osebe, ki opozorijo na kakšen problem oz. izrazijo mnenje, da bi kakšna stvar lahko bila drugače, bolje, organizirana in/ali urejena.  V trenutku, ko na kakšno takšno ’stvar’ opozorijo postanejo one primarni problem, sej češ če te pa kaj moti pa pojdi drugam; to predlagaš zaradi lastnih interesov;  če misliš, da kakšen izbrana tutorka ni primerna pa se sama prijavi, itd. Vzroki v katerih tiči bistvo v večini primerov sploh niso pomembni. Tudi zato ker velika večina ljudi ne zna ločiti med osebnimi in delavnimi/projektnimi/študentskimi zadevami.  

Imam nešteto takšnih izkušenj, tudi na FDV-ju, ki so vzpodbudile tole pisanje.  Tako sem prišla do “globokega” ;) spoznanja, da bom od sedaj naprej skrbela le za svojo lastno ‘zadnjico’ in za ‘zadnjice’ tistih prijateljev, kolegov, sošolcev (teh je zelo malo) s katerimi se dobro razumem, niso orto individualisti, se ne družijo le z ljudmi od katerih imajo koristi (oz. niso slinarji‘, kot bi jih opredelila S. Makarovič) in so nasploh dobri ljudje ali bolje se to trudijo biti. Te osebe lahko od mene pričakujejo veliko (npr. če kdo rabi kakšno literaturo za diplomo iz Turku-ja naj kar pove), ostali…

Avtocesta mimo Trebnjega

Monday, December 24th, 2007

Ko se človek prvič pelje po avtocesti iz Ljubljane proti Dolenjski, je verjetno nemalo presenečen. Nekaj kilometrov pred Trebnjem se avtocesta konča in zoži v dotrajano, staro cesto. Cesta taka tudi ostane vse do Novega mesta oziroma do odseka Lešnica – Kronovo, ki se trenutno že gradi in naj bi nas nekega lepega dne povezal z avtocesto, ki vodi proti Hrvaški.

Avtoceste se ne gradijo s svetlobno hitrostjo, to je jasno. Tudi dokaj razumljivo je. Sicer se človek včasih pelje mimo avtocestnih gradbišč in vidi vrle strice v oranžni opravi, ki vidno dobivajo žulje na bradi, ker z njimi slonijo na lopatah. A jih je mogoče videti tudi v neznosni vročini in peklenskem mrazu, ko premetavajo kupe peska in ravnajo trase. Če so bolj počasni, jim jaz v bistvu ne zamerim. Tudi sama bi v takih delovnih razmerah ubrala sebi lasten tempo.

Vendar delo teh gospodov sploh ni tisto, kar mene pri načrtovani gradnji avtoceste mimo Trebnjega tako moti. Moti me predvsem to, da se dotična dela po vseh letih dogovarjanj in prerekanj sploh še niso začela.

Glavna dilema pri gradnji te avtoceste je bila dolgo časa le ena: kje avtocesto speljati. Tako smo imeli na eni strani zagovornike dolinske variante. Ti so za to, da se avtocesta spelje tik ob Trebnjem oziroma verjetno tam, kjer že sedaj poteka cesta (ki pa ni avtocesta!) mimo tega mesta. Na drugi strani so bili zagovorniki pobočne variante, katerim srce bolj ogreje ideja, da bi se avtocesta speljala po pobočjih bližnjih hribov. Tako bi bil promet bolj oddaljen od samega centra mesta. Koliko je to v interesu prebivalcev Trebnjega, niti ne vem. Načeloma se mi zdi, da če mimo mesta že poteka avtocesta, ni neke blazne razlike ali poteka v neporesredni bližini ali pa 800 metrov stran od skrajnih robov mesta. Konec koncev so danes v bližini mest sestavni del avtocest tudi protihrupne ograje. Zdi se mi, da je bil med argumenti tistih, ki si želijo pobočne variante, glavni ta, da bi pobočna varianta omilila hrup, ki ga povzročajo vozila. Kar se mi zdi za lase privlečen razlog. Promet mimo Trebnjega je že sedaj glasen in zelo številčen. Je pa res, da se ravno na ta račun velikokrat zabaše in dobesedno stoji – potemtakem tudi ni švigajočih avtomobilov, ki bi povzročali neznosen hrup. Avtocesta, ki bi potekala po trenutni trasi stare, dobesedno razmajane regionalne ceste, bi vsekakor promet pognala. Morda je zato nekatere bolj sprejemljiva pobočna varianta. Na to se res ne spoznam, poleg tega ne bivam v Trebnjem, tako da niti nimam osebnega interesa glede tega, kje avtocesta poteka. Le da enkrat bo.

No, kot kaže so se razprtije glede variante in načina gradnje končno umirile. Kolikor lahko sklepam iz internetnih člankov, so na koncu ubrali nekakšno srednjo možnost med obema variantama. Po poročanju Dela in podatkih DARS-a, je bila 11. septembra letos končno podpisana pogodba med DARS-om in najugodnejšimi izvajalci, ki bodo začeli graditi enega od treh nedokončanih odsekov avtoceste proti Hrvaški (ostala dva odseka sta še Lešnica-Kronovo, ki se že gradi in odsek Ponikve-Hrastje, ki naj bi se prav tako kmalu začel graditi).

Slišati je, da naj bi bil odsek avtoceste mimo Trebnjega zgrajen do konca leta 2008. V kar vsakdo, ki je že kdaj sledil napovedim o gradnji česarkoli državnega, verjetno podvomi. Še bolj pa v to dvomim, ker do danes zjutraj ni bilo niti sledu o začetku kakršnihkoli del na tej trasi. Čeprav pa se mi res zdi, da so že posekali nekaj dreves na tistem pobočju. Morda se le premika.