Archive for the ‘Slovenija’ Category

ŠTUDENTSKO DELO…

Thursday, November 13th, 2008

…se po tejle in še tejle novici v takšni obliki kot ga poznamo poslavlja. Ker naj bi bilo v prihodnosti tudi pri študentskem delu obvezno plačevanje vseh socialnih prispevkov bo finančno praktično izenačeno s kakšno drugo obliko dela. To tudi pomeni, da se bo manj ljudi vpisovalo na fakultete in visoke šole le zaradi statusa.

Upam, da bodoči vladi in ministru za delo, družino in socialne zadeve Ivanu Svetliku to uspe. Močno upam!

Če gre ŠOU na cesto, bomo šli tudi podporniki predloga na ulico. Vem, da pred parlamentom ne bom stala sama.

Socialno ogrožene študente naj se podpira na drugačne načine. Za ostale pa to: če vsako leto ne greste za en mesec na kako drugo celino, si ne morete kupiti ne vem koliko novih parov čevelj, superg, hlač, majic, piva in vina, itd. ne pomeni, da ste socialno ogroženi. Pomeni le, da preveč “prakticirate” materialistično, vizualno in pivsko naravnanost slovenske družbe.

Študentski pogled na slovensko sociološko elito

Friday, October 31st, 2008

Z obstojem Slovenskega sociološkega društva sem bila prvič seznanjena tekom četrtega letnika srednje šole. Kot nadobudna dijakinja (vsaj pri nekateri predmetih ;) ), katere končni cilj izobraževanja je bil že takrat doktorat iz sociologije (čeprav je bila prvotna pot kako bom do njega prišla zamišljeno precej drugače), sem si predstavljala, da bo nekega dne postala članica društva. Vprašanje je, če bom res.  

Vsakoletno srečanje Slovenskega sociološkega društva je osrednji letni dogodek, kjer naj bi se predstavljali prispevki na visoki kakovostni ravni, najboljše od najboljšega, cvet sociološke misli. Ali je temu res tako? Ocena prav vseh študentskih kolegov s katerimi sem se pogovarjala in so se srečanja udeležili lansko ali letošnje leto je bila: »mislil-a sem, da bo raven kvalitete precej višja«. Nekatere sekcije so bile tako lani kot letos odlične; v nekaterih je bilo nekaj dobrih prispevkov; nekatere so bile povezane z tematiko srečanja le npr. z stavkom “Ali je družba brez nasilja lahko vrednota?”; nekateri prispevki nekaterih profesorjev so bili nižje kakovosti kot njihova predavanja na faksu in niso dosegala niti zahtev, ki jih sami pričakujejo od študentov; nekateri so le povzemali sekundarne vire. Odličen zgled priprave predavanja, načina predavanja, priprave power point prezentacije je bil, po pričakovanju, gost prof. Shalom H. Schwartz.

       schwartz1.jpg       schwartz2.jpg       schwartz3.jpg 

Foto: Matjaž Jaušovec

Njegovo predavanje je bilo preprosto zanimivo in odlično izpeljano. Vsebina prispevka je seveda najpomembnejša, vendar je še kako pomemben način prezentacije. Če oseba, ko predava sedi, zatopljeno gleda v računalnik ne more imeti enakega stika s publiko, kot če stoji. Za premikanje PP-ja se lahko prosi kakega kolega ali koga iz publike, če v stoječem položaju tega ne moreš sam početi. Vendar večina udeležencev vseeno raje sedi, kar lahko nakazuje:

  1. da ne želijo izstopati,
  2. njihov odnos do samega srečanja in društva,
  3. sindrom “sej se vsi poznamo”.

Pa se res vsi poznamo?! Udeleženke in udeleženci srečanja so res večinoma profesorji iz univerz in zaposleni iz raziskovalnih institucij, ministrstev ali njim pripadajočih uradov. Ti se med sabo resnično poznajo. H krati pa večinoma ne poznajo ljudi, ki niso del zgoraj omenjenega kroga ljudi. Tako vsem udeležencem, ki ne poznajo koga izmed sodelujočih, ki se npr. vključi v debato po predstavitvi prispevkov preostane le, da gledajo okoli sebe čim bolj neopazno in se sprašujejo »kdo je to, nekam mi je znan?«, »kdo je ta Andreja, kateri odgovarja predavatelj?«, »nimam pojma kdo je to«. V takšnih okoljih je “vstop nepoznanim” precej otežen.

Pričakovati bi bilo, da bi bil “vstop” za bivše ali še študente sociologije na FDV-ju olajšan, vendar, kot je na svojem blogu napisala kolegica temu ni ravno tako: »Namreč, zdi mi se nekoliko neumno (če se smem tako izraziti), da so se nekateri profesorji, ki jih ne bom imenovala, zelo držali zase. Kot neka nedostopna elita. Kot da se ne poznamo. Kot da nismo hodili na predavanja in imeli super skupne debate. Kot da se drugače na hodniku faksa nismo pozdravljali, ustavljali in kakšno rekli. Na srečanju profesorji do nas študentov niso niti prišli (nekateri so nas pozdravili, nekateri pa tudi to celo ne). Študentje niti nismo pričakovali, da bomo s profesorji šli na kavo, imeli hude debate in, da bodo veliko časa posvetili nam. Pričakovali pa smo, da nas bodo pozdravili, morda vprašali kako smo in kako napredujemo z izpiti. Ne, tega pač naslednje leto več ne bomo pričakovali.« 

Na srečanju je bilo očitno, da se pojavljata dve praksi odnosa do študentov. M. Antić iz FF-je je bila praktično vedno v družbi svojih študentov, mladih raziskovalcev. Na drugi strani imamo profesorje iz FDV-ja. Res je, da se je preko neverbalne komunikacije lahko začutilo, da je fajn in super, da smo na srečanju. Glede na zapis kolegice bi vendarle pričakovali, da bo neverbalna komunikacija prešla v verbalno. Ne pričakujemo, da bomo cel čas “viseli skupaj”. Bi pa bilo vsaj vljudno, da se nas pride tudi verbalno pozdravit. Nenazadnje se človek začne spraševati komu je srečanje in društvo sploh namenjeno: le zaposlenim na univerzah in raziskovalnih institucijah?!  

Da na splošno nekaj ni najbolj v redu na relaciji študent-profesor na FDV-ju kaže tudi naslednje. Kot lansko leto je tudi letos na srečanju potekala študentska sekcija. Študentje sociologije na FDV-ja sploh ne bi vedeli za sekcijo, če ne bi bila slučajno prijavljena na mailing listo študentskega kulturološkega društva kjer sem prebrala obvestilo namenjeno kulturologom in se mi ga je “dalo” posredovati naprej. Če bi bilo dovolj časa bi prosila predstojnike vseh treh socioloških kateder ali predstojnico sociološkega oddelka naj obvestilo pošlje vsem študentom preko spletnega referata. Na tak način se najlažje informira najširši kroga študentov, ne le npr. nek krog študentov, ki se medseboj bolje pozna, razume. To bi kak profesor/ica lahko naredil/a povsem samoiniciativno! Tudi ne bi bilo nič narobe, če bi profesorji študentom na predavanjih ob prvega letnika dalje kdaj omenili, da obstaja Slovensko sociološko društvo, jih opozorili na srečanje, itd. Verjeli ali ne, veliko jih za obe omenjeni zadevi ni niti slišalo. Če pa so, o njiju ne znajo povedati kaj veliko. Za bodoči podmladek se je potrebno potrudit. Za tiste, ki ne bomo ostali na kaki univerzi še veliko bolj.  

Ob vsem omenjen mi sociološko srečanje predstavlja predvsem priložnost večdnevnega druženja z bivšimi sošolci (letos sva imeli z Darjo sicer tudi čast, da sva se ob večerji poleg B. Malnar družili s prijetnima zakoncema Schwartz). Vprašanje pa je ali bom za takšno druženje, ko končam z diplomo, pripravljena plačat 80/100E kotizacije.

P.S.:

  1. Da ne bo pomote. Nekateri profesorji, večina pač ne, komunicirajo s študenti tudi verbalno. Med njimi je tudi M. Stanojević. Hvala, za prevoz nazaj v Ljubljano.

  2. Skupina Melanhonlik je bila super. Djurdjevdan vedno paše, fa fa fa od Drinkersov je pa tako ali tako del repertorja “sproščene” Slovenije(http://www.thedrinkers.net/mp3/prohibicija/03-FA,%20FA,%20FA.mp3).

Slovensko sociološko srečanje 2008

Monday, July 14th, 2008

Letošnje tradicionalno srečanje sociologov bo potekalo od 26. do 28. oktobra v Piranu. Nosilna tema letošnjega srečanja so vrednote. Srečanja se bo udeležil tudi prof. Shalom H. Schwartz s Hebrejske univerze v Jeruzalemu, ki je avtor obsežnega znanstvenega opusa na področju raziskovanja vrednot.

Za aktivno sodelovanje na srečanju je potrebno poslati predlog prispevka (ta naj vsebuje naslov in kratek povzetek (pol strani)) do 15. septembra 2008. Prispevek se lahko pošlje v elektronski obliki na naslov samo.uhan@fdv.uni-lj.si oziroma pisno na naslov Slovenskega sociološkega društva (Kardeljeva ploščad 5, 1000 Ljubljana).

Proti homofobičnemu nasilju

Monday, June 23rd, 2008

V povezavi z nasilnim napadi po sobotni Paradi ponosa (21.6.) se podpisuje spodnja peticija:

“Proti homofobičnemu nasilju – Against homophobic violence”
http://www.ipetitions.com/petition/homofobija08?e

NACIONALNA MOBILNOST MED SLO. UNIVERZAMI

Monday, March 17th, 2008

Nemogoče je mogoče. Kdor čaka dočaka. To sta le dva izreka, ki veljata za naslednjo novico. 

V naslednjem študijskem letu bo prvič mogoča nacionalna mobilnost študentov med tremi Slovenskimi Univerzami: Univerzo v Ljubljani, Univerzo na Primorskem in Univerzo v Mariboru.

Več informacij:

  1. Univerza v Ljubljani: http://www.uni-lj.si/novica.aspx?id=1009
  2. Univerza na Primorskem: http://www.upr.si/sl/Sodelovanje/MeduniverzitetnoSodelovanje/ in http://www.upr.si/sl/Sodelovanje/MeduniverzitetnoSodelovanje/20070316INF_PAKET.pdf
  3. Univerza v Mariboru: http://www.uni-mb.si/podrocje.aspx?id=685 

Hitri pregled razpisanih vpisnih mest je pokazal, da Univerza v Mariboru ponuja 6 mest za program sociologija.

Se moram pozanimat, če razpis velja tudi za absulvente. No, pa tudi če ne velja je fajn, da se v Slovenskem visokošolskem prostoru kej premika v smeri sodelovanja.

Naslednji korak, ki ga bom z veseljem pozdravila bo sodelovanje med fakultetami Univerze v LJ - v smislu, da boste študenjte lahko svoj predmetnik (ne le en predmet) bolj prosto oblikovali po lastnih željah in tako izbirali v večjem obsegu tudi med predmeti drugih fakultet. Če ne zaradi drugega pa le zato, da boste imel občutek da ste del Univerze.

Klošarji

Sunday, March 16th, 2008

Klošarji so tema, ki mi očitno ne bo dala miru, preden ne zapišem nekaj o njih. Tudi klošarji sami mi ne dajo miru kadarkoli se sprehodim iz trgovine s tistim ubogim litrom mleka in sirovo štručko. Ne morem sploh ubesediti tega, kako zelo me razjezi vprašanje: “A je ustal kej drobiža?” In še bolj grem na jetra sama sebi, ko jim skoraj ponižno in s slabo vestjo odgovorjam, da ne. Kar sploh ni res, skoraj vedno mi kaj drobiža ostane. A pri najboljši veri se ne morem domisliti, zakaj bi ga bila dolžna dati nekomu, ki cele dneve presedi pred Mercatorjem in dokaj nasilno prosjači. Ljudje, res ne. Zavedam se, da kot bodoča sociologinja, ki se skuša boriti proti vsem neracionalnim predsodkom in želi pomagati ljudem, sedaj ne pišem najbolj smiselnih stvari.

A zato prosim, da mi nekdo pomaga razumeti, zakaj moram:

  • biti po nekaj ur na dan na faksu,
  • še nadaljnih nekaj ur preživeti v službi, si nabirati delovne izkušnje,
  • pisati eseje, projektne in seminarske naloge
  • ter varčevati na vsakem koraku,

da si lahko privoščim solidno življenje? In zakaj se počutim tako gnilo, če nekomu nisem pripravljena dati 50 centov, ko me nahruli, ali imam kaj drobiža (in za ta denar raje sebi kupim sladoled)? Zakaj sem jaz tista, na katero se spravljajo? Saj mi je jasno, da socialne službe delujejo daleč od perfektnega, da se ljudje kdaj znajdejo v tako hudi stiski, da pristanejo na cesti, da se jim včasih zdi enostavno pretežko spopasti se z življenjem. A po kateri logiki bi jaz morala pomagati (če lahko prispevanje za alkoholne pijače tako imenujemo) nekomu, ki si noče pomagati sam? In ne, oprostite, težko mi bo kdo dopovedal, da je spotikanje od trgovine do trgovine in fehtarjenje za flašo cenenega belega vina, način, kako človek pomaga sam sebi. Enostavno težko mi je spodbujati način življenja, ki se mi gabi. Že mogoče, da klošarji niso sami izbrali takega načina, že mogoče, da so skušali najti delo, že mogoče, da so se enkrat trudili.

Še vedno pa se ne čutim dolžne, da jim pomagam. Oziroma, zelo bi jim bila pripravljena pomagati, da si ustvarijo nekoliko bolj dostojno življenje. Vprašanje pa je, če si ga sploh želijo. Je problem v meni, ker sem pripravljena pomagati le na način, ki se meni zdi pravilen? Ali bi morala kot pravi človekoljub vseeno dati za tisti liter vina? Ker se zavedam, da sem, kot vsak človek, ki je krvav pod kožo, tudi jaz obremenjena s predsodki. In zato se sprašujem, ali je zelo zlobno, če si na vprašanje: “Aje ustal kej drobiža”, zaželim odgovoriti: “Ja, ostal mi je en evro, si grem po kepco sladoleda.”

MEDNARODNA KONFERENCA

Monday, February 4th, 2008

Drustvo SOS telefon in Komisija za peticije ter za clovekove pravice in enake moznosti Drzavnega zbora vas vabita na mednarodno konferenco z naslovom Nasilje nad zenskami skozi ozavescanje za razvoj. Konferenca bo potekala 7. marca 2008 v Drzavnem zboru Republike Slovenije.

Vabila in prijavo na konferenco najdete v priponki.

mednarodna-konferenca.doc

Če slučajno link ne bo deloval me lahko kontaktirate preko e-maila.

KDO SE BOJI NORDIJSKIH DRŽAV?

Saturday, January 26th, 2008

Cmepius je »javni zavod, ki podpira mednarodne razvojne projekte s področja splošnega in poklicnega izobraževanja in usposabljanja in mednarodno mobilnost. Deluje kot slovenska nacionalna agencija, ki promovira, spremlja izvedbo in prispeva k uspešnosti programa vseživljenjsko učenje. Nudi priložnosti vključenim v izobraževanje in usposabljanje in izvajalcem programov,  tako mladim kot starejšim« (http://www.cmepius.si/)…  

…in, ki določenih zadevah deluje rahlo čudno. Z nacionalno agencijo sem se srečala že večkrat ob drugih priložnosti, vendar sem bom v tem pisanju osredotočila le na Socrates Erasmus program, ki deluje pod njihovim okriljem.  

Dobro je iti vsake toliko časa za neko daljše obdobje ven iz Slovenije, ker začneš nekatere zadeve videti iz drugačne perspektive – recimo višino Erasmus štipendije in njeno razporeditev med študente, ki so na izmenjavi v različnih državah.  

Ob pogovoru z drugi Erasmus študenti tukaj v Turku-ju sem ugotovila, da imam kot slovenska študentka verjetno najnižjo (ali eno izmed najnižjih ;() Erasmus štipendijo med vsemi državami (tukaj so prisotni študentje iz skoraj vseh držav EU in tudi od drugod) sodelujočimi v Erasmus programu. Višina moje štipendije je 330€, le Madžari imajo štipendijo nekoliko višjo (350€), ostale države so z naskokom pred nami (če navedem le Češko – od katere smo tako zelo bolj razviti: 440€). Za ta poseben dosežek sem naši ljubi domovini čestitala že na svojem blogu.

V pogovoru z drugimi študenti sem ugotovila tudi, da se v njihovih državah višina štipendije bistveno razlikuje glede na državo izmenjave. Po logiki, da študentom v različnih državah izmenjave (npr. Finska, Slovenija, Francija itd.) različno visoka štipendija pokrije enako odstotek stroškov na izmenjavi (npr. 70%, 80%, itd). Primer študentke iz Turčije: za Nordijske države je višina štipendije 500€, za Slovenijo 300€.  

V Sloveniji temu seveda ni tako. Tako imamo študentje, ki smo na izmenjavah v dražjih evropskih državah (npr. Nordijske države, verjetno tudi VB (ki je tako ali tako po mojih izkušnjah dražja od Nordijskih držav)) od študentov, ki so na izmenjavi v drugih evropskih državah (npr. Češka) višjo štipendijo le za 30€. Kar posledično pomeni: 

  1. da slovenski študentje med samo nismo v enakem položaju (jaz se počutim kot drugorazredna študentka), ker imamo s štipendijo pokrito zelo različen delež stroškov (od skoraj 100%, do 30-40%);
  2. da se določene države favorizira -  nedvomno je zapisano pomemben razlog zakaj se bistveno manj študentov odloča za Erasmus izmenjavo v Nordijskih državah.  

A ni logično, da bo večina šla tja kjer bodo imeli praktično vse stroške ali bistveni večji del stroškov pokritih s strani Erasmus štipendije, kot pa tja kjer bo ¾ šlo iz lastnega žepa.  Je potem čudno, da sem na treh univerzah v Turku-ju edina Slovenka?

Zato se postavlja vprašanje, se mogoče kdo boji nekaterih evropskih držav in ne želi, da bi študentje v večjem številu odhajali v njih študirat?

Na Finskem se naučiš vsaj to, da je manjša verjetnost (čeprav še vedno precejšnja), da boš neenako obravnavan. V Sloveniji… – ha, ha :D - sem spet našla en tak primer kajneda ;)

P.S.: Vprašanje sem poslala tudi na Nacionalno agencijo. Še vedno čakam odgovor. Ne pričakujem veliko. Verjetno bo treba napisat kakšno uradno pritožbo.

Dne 29.1. sem dobila odgovor, ki je objavljen pod komentarji.

PROBLEMATIČNE OSEBE

Saturday, January 12th, 2008

V Sloveniji so to osebe, ki opozorijo na kakšen problem oz. izrazijo mnenje, da bi kakšna stvar lahko bila drugače, bolje, organizirana in/ali urejena.  V trenutku, ko na kakšno takšno ’stvar’ opozorijo postanejo one primarni problem, sej češ če te pa kaj moti pa pojdi drugam; to predlagaš zaradi lastnih interesov;  če misliš, da kakšen izbrana tutorka ni primerna pa se sama prijavi, itd. Vzroki v katerih tiči bistvo v večini primerov sploh niso pomembni. Tudi zato ker velika večina ljudi ne zna ločiti med osebnimi in delavnimi/projektnimi/študentskimi zadevami.  

Imam nešteto takšnih izkušenj, tudi na FDV-ju, ki so vzpodbudile tole pisanje.  Tako sem prišla do “globokega” ;) spoznanja, da bom od sedaj naprej skrbela le za svojo lastno ‘zadnjico’ in za ‘zadnjice’ tistih prijateljev, kolegov, sošolcev (teh je zelo malo) s katerimi se dobro razumem, niso orto individualisti, se ne družijo le z ljudmi od katerih imajo koristi (oz. niso slinarji‘, kot bi jih opredelila S. Makarovič) in so nasploh dobri ljudje ali bolje se to trudijo biti. Te osebe lahko od mene pričakujejo veliko (npr. če kdo rabi kakšno literaturo za diplomo iz Turku-ja naj kar pove), ostali…

Avtocesta mimo Trebnjega

Monday, December 24th, 2007

Ko se človek prvič pelje po avtocesti iz Ljubljane proti Dolenjski, je verjetno nemalo presenečen. Nekaj kilometrov pred Trebnjem se avtocesta konča in zoži v dotrajano, staro cesto. Cesta taka tudi ostane vse do Novega mesta oziroma do odseka Lešnica – Kronovo, ki se trenutno že gradi in naj bi nas nekega lepega dne povezal z avtocesto, ki vodi proti Hrvaški.

Avtoceste se ne gradijo s svetlobno hitrostjo, to je jasno. Tudi dokaj razumljivo je. Sicer se človek včasih pelje mimo avtocestnih gradbišč in vidi vrle strice v oranžni opravi, ki vidno dobivajo žulje na bradi, ker z njimi slonijo na lopatah. A jih je mogoče videti tudi v neznosni vročini in peklenskem mrazu, ko premetavajo kupe peska in ravnajo trase. Če so bolj počasni, jim jaz v bistvu ne zamerim. Tudi sama bi v takih delovnih razmerah ubrala sebi lasten tempo.

Vendar delo teh gospodov sploh ni tisto, kar mene pri načrtovani gradnji avtoceste mimo Trebnjega tako moti. Moti me predvsem to, da se dotična dela po vseh letih dogovarjanj in prerekanj sploh še niso začela.

Glavna dilema pri gradnji te avtoceste je bila dolgo časa le ena: kje avtocesto speljati. Tako smo imeli na eni strani zagovornike dolinske variante. Ti so za to, da se avtocesta spelje tik ob Trebnjem oziroma verjetno tam, kjer že sedaj poteka cesta (ki pa ni avtocesta!) mimo tega mesta. Na drugi strani so bili zagovorniki pobočne variante, katerim srce bolj ogreje ideja, da bi se avtocesta speljala po pobočjih bližnjih hribov. Tako bi bil promet bolj oddaljen od samega centra mesta. Koliko je to v interesu prebivalcev Trebnjega, niti ne vem. Načeloma se mi zdi, da če mimo mesta že poteka avtocesta, ni neke blazne razlike ali poteka v neporesredni bližini ali pa 800 metrov stran od skrajnih robov mesta. Konec koncev so danes v bližini mest sestavni del avtocest tudi protihrupne ograje. Zdi se mi, da je bil med argumenti tistih, ki si želijo pobočne variante, glavni ta, da bi pobočna varianta omilila hrup, ki ga povzročajo vozila. Kar se mi zdi za lase privlečen razlog. Promet mimo Trebnjega je že sedaj glasen in zelo številčen. Je pa res, da se ravno na ta račun velikokrat zabaše in dobesedno stoji – potemtakem tudi ni švigajočih avtomobilov, ki bi povzročali neznosen hrup. Avtocesta, ki bi potekala po trenutni trasi stare, dobesedno razmajane regionalne ceste, bi vsekakor promet pognala. Morda je zato nekatere bolj sprejemljiva pobočna varianta. Na to se res ne spoznam, poleg tega ne bivam v Trebnjem, tako da niti nimam osebnega interesa glede tega, kje avtocesta poteka. Le da enkrat bo.

No, kot kaže so se razprtije glede variante in načina gradnje končno umirile. Kolikor lahko sklepam iz internetnih člankov, so na koncu ubrali nekakšno srednjo možnost med obema variantama. Po poročanju Dela in podatkih DARS-a, je bila 11. septembra letos končno podpisana pogodba med DARS-om in najugodnejšimi izvajalci, ki bodo začeli graditi enega od treh nedokončanih odsekov avtoceste proti Hrvaški (ostala dva odseka sta še Lešnica-Kronovo, ki se že gradi in odsek Ponikve-Hrastje, ki naj bi se prav tako kmalu začel graditi).

Slišati je, da naj bi bil odsek avtoceste mimo Trebnjega zgrajen do konca leta 2008. V kar vsakdo, ki je že kdaj sledil napovedim o gradnji česarkoli državnega, verjetno podvomi. Še bolj pa v to dvomim, ker do danes zjutraj ni bilo niti sledu o začetku kakršnihkoli del na tej trasi. Čeprav pa se mi res zdi, da so že posekali nekaj dreves na tistem pobočju. Morda se le premika.