Slovensko sociološko srečanje 2008 14. 07. 2008

Letošnje tradicionalno srečanje sociologov bo potekalo od 26. do 28. oktobra v Piranu. Nosilna tema letošnjega srečanja so vrednote. Srečanja se bo udeležil tudi prof. Shalom H. Schwartz s Hebrejske univerze v Jeruzalemu, ki je avtor obsežnega znanstvenega opusa na področju raziskovanja vrednot.

Za aktivno sodelovanje na srečanju je potrebno poslati predlog prispevka (ta naj vsebuje naslov in kratek povzetek (pol strani)) do 15. septembra 2008. Prispevek se lahko pošlje v elektronski obliki na naslov samo.uhan@fdv.uni-lj.si oziroma pisno na naslov Slovenskega sociološkega društva (Kardeljeva ploščad 5, 1000 Ljubljana).

Proti homofobičnemu nasilju 23. 06. 2008

V povezavi z nasilnim napadi po sobotni Paradi ponosa (21.6.) se podpisuje spodnja peticija:

“Proti homofobičnemu nasilju - Against homophobic violence”
http://www.ipetitions.com/petition/homofobija08?e

NACIONALNA MOBILNOST MED SLO. UNIVERZAMI 17. 03. 2008

Nemogoče je mogoče. Kdor čaka dočaka. To sta le dva izreka, ki veljata za naslednjo novico. 

V naslednjem študijskem letu bo prvič mogoča nacionalna mobilnost študentov med tremi Slovenskimi Univerzami: Univerzo v Ljubljani, Univerzo na Primorskem in Univerzo v Mariboru.

Več informacij:

  1. Univerza v Ljubljani: http://www.uni-lj.si/novica.aspx?id=1009
  2. Univerza na Primorskem: http://www.upr.si/sl/Sodelovanje/MeduniverzitetnoSodelovanje/ in http://www.upr.si/sl/Sodelovanje/MeduniverzitetnoSodelovanje/20070316INF_PAKET.pdf
  3. Univerza v Mariboru: http://www.uni-mb.si/podrocje.aspx?id=685 

Hitri pregled razpisanih vpisnih mest je pokazal, da Univerza v Mariboru ponuja 6 mest za program sociologija.

Se moram pozanimat, če razpis velja tudi za absulvente. No, pa tudi če ne velja je fajn, da se v Slovenskem visokošolskem prostoru kej premika v smeri sodelovanja.

Naslednji korak, ki ga bom z veseljem pozdravila bo sodelovanje med fakultetami Univerze v LJ - v smislu, da boste študenjte lahko svoj predmetnik (ne le en predmet) bolj prosto oblikovali po lastnih željah in tako izbirali v večjem obsegu tudi med predmeti drugih fakultet. Če ne zaradi drugega pa le zato, da boste imel občutek da ste del Univerze.

Klošarji 16. 03. 2008

Klošarji so tema, ki mi očitno ne bo dala miru, preden ne zapišem nekaj o njih. Tudi klošarji sami mi ne dajo miru kadarkoli se sprehodim iz trgovine s tistim ubogim litrom mleka in sirovo štručko. Ne morem sploh ubesediti tega, kako zelo me razjezi vprašanje: “A je ustal kej drobiža?” In še bolj grem na jetra sama sebi, ko jim skoraj ponižno in s slabo vestjo odgovorjam, da ne. Kar sploh ni res, skoraj vedno mi kaj drobiža ostane. A pri najboljši veri se ne morem domisliti, zakaj bi ga bila dolžna dati nekomu, ki cele dneve presedi pred Mercatorjem in dokaj nasilno prosjači. Ljudje, res ne. Zavedam se, da kot bodoča sociologinja, ki se skuša boriti proti vsem neracionalnim predsodkom in želi pomagati ljudem, sedaj ne pišem najbolj smiselnih stvari.

A zato prosim, da mi nekdo pomaga razumeti, zakaj moram:

da si lahko privoščim solidno življenje? In zakaj se počutim tako gnilo, če nekomu nisem pripravljena dati 50 centov, ko me nahruli, ali imam kaj drobiža (in za ta denar raje sebi kupim sladoled)? Zakaj sem jaz tista, na katero se spravljajo? Saj mi je jasno, da socialne službe delujejo daleč od perfektnega, da se ljudje kdaj znajdejo v tako hudi stiski, da pristanejo na cesti, da se jim včasih zdi enostavno pretežko spopasti se z življenjem. A po kateri logiki bi jaz morala pomagati (če lahko prispevanje za alkoholne pijače tako imenujemo) nekomu, ki si noče pomagati sam? In ne, oprostite, težko mi bo kdo dopovedal, da je spotikanje od trgovine do trgovine in fehtarjenje za flašo cenenega belega vina, način, kako človek pomaga sam sebi. Enostavno težko mi je spodbujati način življenja, ki se mi gabi. Že mogoče, da klošarji niso sami izbrali takega načina, že mogoče, da so skušali najti delo, že mogoče, da so se enkrat trudili.

Še vedno pa se ne čutim dolžne, da jim pomagam. Oziroma, zelo bi jim bila pripravljena pomagati, da si ustvarijo nekoliko bolj dostojno življenje. Vprašanje pa je, če si ga sploh želijo. Je problem v meni, ker sem pripravljena pomagati le na način, ki se meni zdi pravilen? Ali bi morala kot pravi človekoljub vseeno dati za tisti liter vina? Ker se zavedam, da sem, kot vsak človek, ki je krvav pod kožo, tudi jaz obremenjena s predsodki. In zato se sprašujem, ali je zelo zlobno, če si na vprašanje: “Aje ustal kej drobiža”, zaželim odgovoriti: “Ja, ostal mi je en evro, si grem po kepco sladoleda.”

MEDNARODNA KONFERENCA 04. 02. 2008

Drustvo SOS telefon in Komisija za peticije ter za clovekove pravice in enake moznosti Drzavnega zbora vas vabita na mednarodno konferenco z naslovom Nasilje nad zenskami skozi ozavescanje za razvoj. Konferenca bo potekala 7. marca 2008 v Drzavnem zboru Republike Slovenije.

Vabila in prijavo na konferenco najdete v priponki.

mednarodna-konferenca.doc

Če slučajno link ne bo deloval me lahko kontaktirate preko e-maila.

KDO SE BOJI NORDIJSKIH DRŽAV? 26. 01. 2008

Cmepius je »javni zavod, ki podpira mednarodne razvojne projekte s področja splošnega in poklicnega izobraževanja in usposabljanja in mednarodno mobilnost. Deluje kot slovenska nacionalna agencija, ki promovira, spremlja izvedbo in prispeva k uspešnosti programa vseživljenjsko učenje. Nudi priložnosti vključenim v izobraževanje in usposabljanje in izvajalcem programov,  tako mladim kot starejšim« (http://www.cmepius.si/)…  

…in, ki določenih zadevah deluje rahlo čudno. Z nacionalno agencijo sem se srečala že večkrat ob drugih priložnosti, vendar sem bom v tem pisanju osredotočila le na Socrates Erasmus program, ki deluje pod njihovim okriljem.  

Dobro je iti vsake toliko časa za neko daljše obdobje ven iz Slovenije, ker začneš nekatere zadeve videti iz drugačne perspektive - recimo višino Erasmus štipendije in njeno razporeditev med študente, ki so na izmenjavi v različnih državah.  

Ob pogovoru z drugi Erasmus študenti tukaj v Turku-ju sem ugotovila, da imam kot slovenska študentka verjetno najnižjo (ali eno izmed najnižjih ( ) Erasmus štipendijo med vsemi državami (tukaj so prisotni študentje iz skoraj vseh držav EU in tudi od drugod) sodelujočimi v Erasmus programu. Višina moje štipendije je 330€, le Madžari imajo štipendijo nekoliko višjo (350€), ostale države so z naskokom pred nami (če navedem le Češko - od katere smo tako zelo bolj razviti: 440€). Za ta poseben dosežek sem naši ljubi domovini čestitala že na svojem blogu.

V pogovoru z drugimi študenti sem ugotovila tudi, da se v njihovih državah višina štipendije bistveno razlikuje glede na državo izmenjave. Po logiki, da študentom v različnih državah izmenjave (npr. Finska, Slovenija, Francija itd.) različno visoka štipendija pokrije enako odstotek stroškov na izmenjavi (npr. 70%, 80%, itd). Primer študentke iz Turčije: za Nordijske države je višina štipendije 500€, za Slovenijo 300€.  

V Sloveniji temu seveda ni tako. Tako imamo študentje, ki smo na izmenjavah v dražjih evropskih državah (npr. Nordijske države, verjetno tudi VB (ki je tako ali tako po mojih izkušnjah dražja od Nordijskih držav)) od študentov, ki so na izmenjavi v drugih evropskih državah (npr. Češka) višjo štipendijo le za 30€. Kar posledično pomeni: 

  1. da slovenski študentje med samo nismo v enakem položaju (jaz se počutim kot drugorazredna študentka), ker imamo s štipendijo pokrito zelo različen delež stroškov (od skoraj 100%, do 30-40%);
  2. da se določene države favorizira -  nedvomno je zapisano pomemben razlog zakaj se bistveno manj študentov odloča za Erasmus izmenjavo v Nordijskih državah.  

A ni logično, da bo večina šla tja kjer bodo imeli praktično vse stroške ali bistveni večji del stroškov pokritih s strani Erasmus štipendije, kot pa tja kjer bo ¾ šlo iz lastnega žepa.  Je potem čudno, da sem na treh univerzah v Turku-ju edina Slovenka?

Zato se postavlja vprašanje, se mogoče kdo boji nekaterih evropskih držav in ne želi, da bi študentje v večjem številu odhajali v njih študirat?

Na Finskem se naučiš vsaj to, da je manjša verjetnost (čeprav še vedno precejšnja), da boš neenako obravnavan. V Sloveniji… - ha, ha D - sem spet našla en tak primer kajneda )

P.S.: Vprašanje sem poslala tudi na Nacionalno agencijo. Še vedno čakam odgovor. Ne pričakujem veliko. Verjetno bo treba napisat kakšno uradno pritožbo.

Dne 29.1. sem dobila odgovor, ki je objavljen pod komentarji.

PROBLEMATIČNE OSEBE 12. 01. 2008

V Sloveniji so to osebe, ki opozorijo na kakšen problem oz. izrazijo mnenje, da bi kakšna stvar lahko bila drugače, bolje, organizirana in/ali urejena.  V trenutku, ko na kakšno takšno ’stvar’ opozorijo postanejo one primarni problem, sej češ če te pa kaj moti pa pojdi drugam; to predlagaš zaradi lastnih interesov;  če misliš, da kakšen izbrana tutorka ni primerna pa se sama prijavi, itd. Vzroki v katerih tiči bistvo v večini primerov sploh niso pomembni. Tudi zato ker velika večina ljudi ne zna ločiti med osebnimi in delavnimi/projektnimi/študentskimi zadevami.  

Imam nešteto takšnih izkušenj, tudi na FDV-ju, ki so vzpodbudile tole pisanje.  Tako sem prišla do “globokega” ) spoznanja, da bom od sedaj naprej skrbela le za svojo lastno ‘zadnjico’ in za ‘zadnjice’ tistih prijateljev, kolegov, sošolcev (teh je zelo malo) s katerimi se dobro razumem, niso orto individualisti, se ne družijo le z ljudmi od katerih imajo koristi (oz. niso ‘slinarji‘, kot bi jih opredelila S. Makarovič) in so nasploh dobri ljudje ali bolje se to trudijo biti. Te osebe lahko od mene pričakujejo veliko (npr. če kdo rabi kakšno literaturo za diplomo iz Turku-ja naj kar pove), ostali…

Avtocesta mimo Trebnjega 24. 12. 2007

Ko se človek prvič pelje po avtocesti iz Ljubljane proti Dolenjski, je verjetno nemalo presenečen. Nekaj kilometrov pred Trebnjem se avtocesta konča in zoži v dotrajano, staro cesto. Cesta taka tudi ostane vse do Novega mesta oziroma do odseka Lešnica - Kronovo, ki se trenutno že gradi in naj bi nas nekega lepega dne povezal z avtocesto, ki vodi proti Hrvaški.

Avtoceste se ne gradijo s svetlobno hitrostjo, to je jasno. Tudi dokaj razumljivo je. Sicer se človek včasih pelje mimo avtocestnih gradbišč in vidi vrle strice v oranžni opravi, ki vidno dobivajo žulje na bradi, ker z njimi slonijo na lopatah. A jih je mogoče videti tudi v neznosni vročini in peklenskem mrazu, ko premetavajo kupe peska in ravnajo trase. Če so bolj počasni, jim jaz v bistvu ne zamerim. Tudi sama bi v takih delovnih razmerah ubrala sebi lasten tempo.

Vendar delo teh gospodov sploh ni tisto, kar mene pri načrtovani gradnji avtoceste mimo Trebnjega tako moti. Moti me predvsem to, da se dotična dela po vseh letih dogovarjanj in prerekanj sploh še niso začela.

Glavna dilema pri gradnji te avtoceste je bila dolgo časa le ena: kje avtocesto speljati. Tako smo imeli na eni strani zagovornike dolinske variante. Ti so za to, da se avtocesta spelje tik ob Trebnjem oziroma verjetno tam, kjer že sedaj poteka cesta (ki pa ni avtocesta!) mimo tega mesta. Na drugi strani so bili zagovorniki pobočne variante, katerim srce bolj ogreje ideja, da bi se avtocesta speljala po pobočjih bližnjih hribov. Tako bi bil promet bolj oddaljen od samega centra mesta. Koliko je to v interesu prebivalcev Trebnjega, niti ne vem. Načeloma se mi zdi, da če mimo mesta že poteka avtocesta, ni neke blazne razlike ali poteka v neporesredni bližini ali pa 800 metrov stran od skrajnih robov mesta. Konec koncev so danes v bližini mest sestavni del avtocest tudi protihrupne ograje. Zdi se mi, da je bil med argumenti tistih, ki si želijo pobočne variante, glavni ta, da bi pobočna varianta omilila hrup, ki ga povzročajo vozila. Kar se mi zdi za lase privlečen razlog. Promet mimo Trebnjega je že sedaj glasen in zelo številčen. Je pa res, da se ravno na ta račun velikokrat zabaše in dobesedno stoji - potemtakem tudi ni švigajočih avtomobilov, ki bi povzročali neznosen hrup. Avtocesta, ki bi potekala po trenutni trasi stare, dobesedno razmajane regionalne ceste, bi vsekakor promet pognala. Morda je zato nekatere bolj sprejemljiva pobočna varianta. Na to se res ne spoznam, poleg tega ne bivam v Trebnjem, tako da niti nimam osebnega interesa glede tega, kje avtocesta poteka. Le da enkrat bo.

No, kot kaže so se razprtije glede variante in načina gradnje končno umirile. Kolikor lahko sklepam iz internetnih člankov, so na koncu ubrali nekakšno srednjo možnost med obema variantama. Po poročanju Dela in podatkih DARS-a, je bila 11. septembra letos končno podpisana pogodba med DARS-om in najugodnejšimi izvajalci, ki bodo začeli graditi enega od treh nedokončanih odsekov avtoceste proti Hrvaški (ostala dva odseka sta še Lešnica-Kronovo, ki se že gradi in odsek Ponikve-Hrastje, ki naj bi se prav tako kmalu začel graditi).

Slišati je, da naj bi bil odsek avtoceste mimo Trebnjega zgrajen do konca leta 2008. V kar vsakdo, ki je že kdaj sledil napovedim o gradnji česarkoli državnega, verjetno podvomi. Še bolj pa v to dvomim, ker do danes zjutraj ni bilo niti sledu o začetku kakršnihkoli del na tej trasi. Čeprav pa se mi res zdi, da so že posekali nekaj dreves na tistem pobočju. Morda se le premika.

Ne preveč sociološka ampak potrebna…. 30. 11. 2007

Nevem koliko bralcev tega bloga bere časnik Večer. Jaz ga berem med vikendi, ker ga je na štajerskem lažje dobit ob jutranji kavici. ) Vendar pa neglede na to, lahko podobne novice zasledite tudi v ostalih medijih.
Najprej bi se rad osredotočil na današnjo NASLOVNICO na kateri nekaj malega ponovno omenja namero o sklenitvi sodelovanja med svetim sedežom in duhovni oskrbi vojske,policije in zapornikov. Pri teh besedah vsaka malo razgledana duša ugotovi, da ob takšnem sodelovanju ni prostora za pripadnike drugih ver. To pa se mi zdi popolnoma zgrešeno saj vsakdo ve, da krščanstvo še zdaleč ni ena in edina religija na Slovenskem. Torej, če se že gremo nekakšno dugovno oskrbo po vzoru Hollwoodskih filmov, potem moramo biti vsaj obzirni in če že ne to, pa po ustavi vsaj pravični do pripadnikov vseh verstev. Torej prosim, dragi naš premier, da po tem takem sledi tudi sklenitev pakta z muslimani, judi, jehovimi pričami, evangeličani… Sicer, koliko Rožmanov bo še ponovila ta vlada sploh ne vem in si p tem ne upam niti razmišljati.

Mogoče pa se bo tudi Janša vrgel v svete vode skupaj z Drnovškom. Kdo ve!

Naslednja točka te novice je MEJA S HRVAŠKO, ki zaradi orožarskih afer izpred nekaj let še dolgo nebo rešena. Sam osebno nimam nič proti hrvaškim državljanom, imam pa proti odnosu, ki ga obe državi vspostavljata z obmejnimi razprtijami. Ni mi jasno, zakaj se obe državi že od osamosvojitve naprej kregata glede meje. Vsaka trdi svoje, ena si upa v arbitražo, druga pa ne, ena si upa uresničevati svoje ideje, druga pa se pusti izsiljevati… Kot sem že omenil, je zelo verjetno, da je tista oržarska afera ključ, ki drži Slovenijo v šahu. Tukaj pa še moram navesti komentar nekega novinarja, katerega imena in naslova prispevka se nažalost ne spomnim, gre pa nekako tako:”…ali našega premiera držijo za jajca, ali pa je naša celotna vlada brez jajc.”

Tretje poglavje pa bo kratko in namenjeno bližnji uvedbi šengenske meje, na katero bodo postavili zapornice s ključavnicami. Lastništva ključev pa bodo deležni samo tisti, ki so do tega upravičeni zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Vse je lepo in prav, vendar se utopija kaj hitro razblini ko pomislimo, da se da ključ tudi ponarediti. Torej Šverc-komerc(tihotapljenje) do tokia. Nadaljno razmišljanje o tem pa prepustim vam, če pa v tem vidite priložnost za zaslužek, pa vas prosim, da to informacijo sporočite tudi meni. )

O današnji politično obarvani vsebini, pa lahko povem še le to, da se trenutni vladi stolček že dolgo maje, ali pa če se že ni kje prelomil. To vemo vsi. Vendar, kljub temu, da je država dobila zaupnoci oz. tako imenovano drugo možnost, da se odkupi in nas ne osramoti pred celotno Evropsko unijo, ji je kratko malo vseeno in svoje, večkrat neracionalno početje, nadaljuje. Pri tem še lahko dodamo 5,2% zvišanje cen v letošnjem letu, ki je skoraj 2X tolikšno kot lansko(2,3%), dodamo še malo obmejnih problemov, zamenjamo še nekaj 10 ministrov, dodamo še kakšen ščepec svetega sedeža in novinarsko svobodo in voila…. tukaj imamo Slovenijo.

(Sicer pa, koliko sem se naučil tekom študija, je načelo demokratične vladavine tudi ločitev cerkve(oz. religije na sploh) od države……če pa cerkev še ni dobila učnega predmeta v šolah, pa ga bo dobila v vladi)

Jure Klasinc

Hm… 26. 11. 2007

Trenutno ravno berem dokumentacijo za Razpis za dodelitev denarne pomoči študentom v stiski. Sredstva za ta projekt je razpisala Fundacija študentski tolar, ki je bila ustanovljena v okviru Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. Ta razpis se mi zdi nekaj pozitivnega, ker kaže na to, da se najrazličnejše ustanove, ki naj bi skrbele za študente, vendarle zavedajo, da nimamo vsi študenti enakih možnosti dostopa do visokošolske izobrazbe - kljub temu, da nam ves čas mečejo pod nos, da naj bomo veseli, da nimamo šolnin. Spadam med študente, ki študija ne jemljejo kot nekaj samoumevnega, ampak ga jemljem kot privilegij, da lahko izvlečem čimveč znanja od svojih profesorjev. Zato se mi zdi razpis za pomoč študentom, ki si težko privoščijo bivanje v Ljubljani, zelo pozitiven premik na bolje in močno upam, da čimveč tistih, ki si zasluži tovrstno pomoč, ne ostane praznih rok.

Imam pa kljub temu pomislek ob branju razpisne dokumentacije. Med prilogami, ki jih morajo prosilci za denarno pomoč priložiti prošnji so tudi:

II. Dokazila in potrdila, ki jih dodatno predložijo nekateri prosilci:

- najemna pogodba za stanovanje in dokazilo o višini mesečne najemnine (priložijo prosilci, ki bivajo kot najemniki);
- fotokopija rojstnega lista otroka (priložijo prosilci, ki imajo otroka) ali zdravniško potrdilo o nosečnosti;
- fotokopija odločbe o preživnini ali dogovora o preživljanju (priložijo prosilci, ki imajo otroka in pri katerih je bila izdana odločba oz. dogovor);
- pisna obrazložitev o prizadetosti zaradi poplav;
- druga potrdila, ki bi lahko vplivala na oceno socialne ogroženosti (kot so npr. potrdila centra za socialno delo, zdravniško potrdilo, odločba o kategorizaciji invalidnosti,…).

Vse priloge, razen fotokopije rojstnega lista otroka oz. zdravniškega potrdila o nosečnosti in fotokopije odločbe o preživnini ali dogovora o preživljanju, se mi zdijo dokaj logične. Ampak ustavmo mal konje. Zakaj je nosečnost med študijem olajševalna okoliščina pri pridobivanju finačne pomoči? Ja, štekam, da so z otrokom stroški. Ampak trenutne okoliščine v naši državi so mladim družinam - še posebej pa študentskim - izredno nenaklonjene. To je dejstvo, ki me niti malo ne veseli, a kljub temu je tako. Kolikor toliko inteligentni in razgledani ljudje bi se tega morali zavedati. Študentje naj bi spadali v to skupino ljudi, čeprav razne masovne študentske kažejo drugačno sliko. A pustimo to. Poanta, ki jo želim tu poudarit, je, da ne razumem kako je lahko zavestna (vsaj predvidevam, da je taka) odločitev nekoga, da bo pri svojih dvajsetih in še nekaj letih, imel otroka, nekaj kar ti potem pomaga pri pridobivanju finančne pomoči. Saj z malo matematike se da že prej ugotovit, da si otroka v tej državi in v tem času pač ne moreš omisliti tako zlahka kot novega multipraktika.