Archive for the ‘Študentsko’ Category

ŠTUDENTSKO DELO…

Thursday, November 13th, 2008

…se po tejle in še tejle novici v takšni obliki kot ga poznamo poslavlja. Ker naj bi bilo v prihodnosti tudi pri študentskem delu obvezno plačevanje vseh socialnih prispevkov bo finančno praktično izenačeno s kakšno drugo obliko dela. To tudi pomeni, da se bo manj ljudi vpisovalo na fakultete in visoke šole le zaradi statusa.

Upam, da bodoči vladi in ministru za delo, družino in socialne zadeve Ivanu Svetliku to uspe. Močno upam!

Če gre ŠOU na cesto, bomo šli tudi podporniki predloga na ulico. Vem, da pred parlamentom ne bom stala sama.

Socialno ogrožene študente naj se podpira na drugačne načine. Za ostale pa to: če vsako leto ne greste za en mesec na kako drugo celino, si ne morete kupiti ne vem koliko novih parov čevelj, superg, hlač, majic, piva in vina, itd. ne pomeni, da ste socialno ogroženi. Pomeni le, da preveč “prakticirate” materialistično, vizualno in pivsko naravnanost slovenske družbe.

Študentski pogled na slovensko sociološko elito

Friday, October 31st, 2008

Z obstojem Slovenskega sociološkega društva sem bila prvič seznanjena tekom četrtega letnika srednje šole. Kot nadobudna dijakinja (vsaj pri nekateri predmetih ;) ), katere končni cilj izobraževanja je bil že takrat doktorat iz sociologije (čeprav je bila prvotna pot kako bom do njega prišla zamišljeno precej drugače), sem si predstavljala, da bo nekega dne postala članica društva. Vprašanje je, če bom res.  

Vsakoletno srečanje Slovenskega sociološkega društva je osrednji letni dogodek, kjer naj bi se predstavljali prispevki na visoki kakovostni ravni, najboljše od najboljšega, cvet sociološke misli. Ali je temu res tako? Ocena prav vseh študentskih kolegov s katerimi sem se pogovarjala in so se srečanja udeležili lansko ali letošnje leto je bila: »mislil-a sem, da bo raven kvalitete precej višja«. Nekatere sekcije so bile tako lani kot letos odlične; v nekaterih je bilo nekaj dobrih prispevkov; nekatere so bile povezane z tematiko srečanja le npr. z stavkom “Ali je družba brez nasilja lahko vrednota?”; nekateri prispevki nekaterih profesorjev so bili nižje kakovosti kot njihova predavanja na faksu in niso dosegala niti zahtev, ki jih sami pričakujejo od študentov; nekateri so le povzemali sekundarne vire. Odličen zgled priprave predavanja, načina predavanja, priprave power point prezentacije je bil, po pričakovanju, gost prof. Shalom H. Schwartz.

       schwartz1.jpg       schwartz2.jpg       schwartz3.jpg 

Foto: Matjaž Jaušovec

Njegovo predavanje je bilo preprosto zanimivo in odlično izpeljano. Vsebina prispevka je seveda najpomembnejša, vendar je še kako pomemben način prezentacije. Če oseba, ko predava sedi, zatopljeno gleda v računalnik ne more imeti enakega stika s publiko, kot če stoji. Za premikanje PP-ja se lahko prosi kakega kolega ali koga iz publike, če v stoječem položaju tega ne moreš sam početi. Vendar večina udeležencev vseeno raje sedi, kar lahko nakazuje:

  1. da ne želijo izstopati,
  2. njihov odnos do samega srečanja in društva,
  3. sindrom “sej se vsi poznamo”.

Pa se res vsi poznamo?! Udeleženke in udeleženci srečanja so res večinoma profesorji iz univerz in zaposleni iz raziskovalnih institucij, ministrstev ali njim pripadajočih uradov. Ti se med sabo resnično poznajo. H krati pa večinoma ne poznajo ljudi, ki niso del zgoraj omenjenega kroga ljudi. Tako vsem udeležencem, ki ne poznajo koga izmed sodelujočih, ki se npr. vključi v debato po predstavitvi prispevkov preostane le, da gledajo okoli sebe čim bolj neopazno in se sprašujejo »kdo je to, nekam mi je znan?«, »kdo je ta Andreja, kateri odgovarja predavatelj?«, »nimam pojma kdo je to«. V takšnih okoljih je “vstop nepoznanim” precej otežen.

Pričakovati bi bilo, da bi bil “vstop” za bivše ali še študente sociologije na FDV-ju olajšan, vendar, kot je na svojem blogu napisala kolegica temu ni ravno tako: »Namreč, zdi mi se nekoliko neumno (če se smem tako izraziti), da so se nekateri profesorji, ki jih ne bom imenovala, zelo držali zase. Kot neka nedostopna elita. Kot da se ne poznamo. Kot da nismo hodili na predavanja in imeli super skupne debate. Kot da se drugače na hodniku faksa nismo pozdravljali, ustavljali in kakšno rekli. Na srečanju profesorji do nas študentov niso niti prišli (nekateri so nas pozdravili, nekateri pa tudi to celo ne). Študentje niti nismo pričakovali, da bomo s profesorji šli na kavo, imeli hude debate in, da bodo veliko časa posvetili nam. Pričakovali pa smo, da nas bodo pozdravili, morda vprašali kako smo in kako napredujemo z izpiti. Ne, tega pač naslednje leto več ne bomo pričakovali.« 

Na srečanju je bilo očitno, da se pojavljata dve praksi odnosa do študentov. M. Antić iz FF-je je bila praktično vedno v družbi svojih študentov, mladih raziskovalcev. Na drugi strani imamo profesorje iz FDV-ja. Res je, da se je preko neverbalne komunikacije lahko začutilo, da je fajn in super, da smo na srečanju. Glede na zapis kolegice bi vendarle pričakovali, da bo neverbalna komunikacija prešla v verbalno. Ne pričakujemo, da bomo cel čas “viseli skupaj”. Bi pa bilo vsaj vljudno, da se nas pride tudi verbalno pozdravit. Nenazadnje se človek začne spraševati komu je srečanje in društvo sploh namenjeno: le zaposlenim na univerzah in raziskovalnih institucijah?!  

Da na splošno nekaj ni najbolj v redu na relaciji študent-profesor na FDV-ju kaže tudi naslednje. Kot lansko leto je tudi letos na srečanju potekala študentska sekcija. Študentje sociologije na FDV-ja sploh ne bi vedeli za sekcijo, če ne bi bila slučajno prijavljena na mailing listo študentskega kulturološkega društva kjer sem prebrala obvestilo namenjeno kulturologom in se mi ga je “dalo” posredovati naprej. Če bi bilo dovolj časa bi prosila predstojnike vseh treh socioloških kateder ali predstojnico sociološkega oddelka naj obvestilo pošlje vsem študentom preko spletnega referata. Na tak način se najlažje informira najširši kroga študentov, ne le npr. nek krog študentov, ki se medseboj bolje pozna, razume. To bi kak profesor/ica lahko naredil/a povsem samoiniciativno! Tudi ne bi bilo nič narobe, če bi profesorji študentom na predavanjih ob prvega letnika dalje kdaj omenili, da obstaja Slovensko sociološko društvo, jih opozorili na srečanje, itd. Verjeli ali ne, veliko jih za obe omenjeni zadevi ni niti slišalo. Če pa so, o njiju ne znajo povedati kaj veliko. Za bodoči podmladek se je potrebno potrudit. Za tiste, ki ne bomo ostali na kaki univerzi še veliko bolj.  

Ob vsem omenjen mi sociološko srečanje predstavlja predvsem priložnost večdnevnega druženja z bivšimi sošolci (letos sva imeli z Darjo sicer tudi čast, da sva se ob večerji poleg B. Malnar družili s prijetnima zakoncema Schwartz). Vprašanje pa je ali bom za takšno druženje, ko končam z diplomo, pripravljena plačat 80/100E kotizacije.

P.S.:

  1. Da ne bo pomote. Nekateri profesorji, večina pač ne, komunicirajo s študenti tudi verbalno. Med njimi je tudi M. Stanojević. Hvala, za prevoz nazaj v Ljubljano.

  2. Skupina Melanhonlik je bila super. Djurdjevdan vedno paše, fa fa fa od Drinkersov je pa tako ali tako del repertorja “sproščene” Slovenije(http://www.thedrinkers.net/mp3/prohibicija/03-FA,%20FA,%20FA.mp3).

Okrogla miza sociologinje in sociologi v praksi

Friday, April 11th, 2008

Vabimo vas na okroglo mizo sociologinje in sociologi v praksi. Okrogla miza bo potekal na Fakulteti za družbene vede v torek, 15. aprila 2008, ob 18. uri v bivši senatni sobi (FDV-8), I.
nadstropje.

Okrogle mize se bodo (predvidoma) udeležili:
 

  • Tjaša Mrgole Jukič (vodja Potujoče knjižnice in Radio Ptuj)

  • Andreja Barle Lakota (Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad za razvoj šolstva)

  • Jelena Aleksić (Državni zbor, predstavnica poslanske skupine za
    odnose z javnostmi)

  • Jasmina Jakomin (ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje)

  • Borut Vukovič (Studio Moderna)

  • Peter Bruva (Manpower)

Ter tudi predsojnica (naše) katedre za analitsko sociologijo doc. dr. Blanka Tividar.

Vljudno vabljeni!

NA IZI ALI ZELO ZARES

Monday, March 24th, 2008

Je tak čas, da počasi malo razmišljam o temi diplomskega dela. To ni lahka naloga, ker je na FDV-ju bilo obdelano že malo morje tem. Načeloma mi to ne predstavlja kakšnega problema, ker (od konca drugega letnika) vem v katero smer se bom usmerila. Težava nastopi, ko je treba temo malo bolj izčistit, določiti njene cilje, raziskovalno/a vprašanje/a, ne nazadnje določiti naslov. Vse opisano so fiksne zadeve, ko jih postaviš in podpišeš »Prijavo diplomskega dela«, jih lahko spremeniš le z drugim obrazcem. Tega pa ne mislim počet. Ker sem pri pomembnih odločitvah bolj počasne sorte o temi razmišljam, sicer zelo na-izi, že nekaj časa. Razlog je v tem, da mislim temo prijaviti v juniju. Ne mislim namreč vsa panična tekati po faksu konec oktobra/začetek novembra. Mentorico imam že izbrano. Ker ni iz Katedre za Analitsko sociologijo bom morala, tako piše v pravilniku o Diplomskem delu, imeti tudi somentorja iz  ‘naše’ katedre.  

Dilema, ki se mi postavlja je ali naj diplomsko delo napišem po liniji najmanjšega odpora, pač ravno toliko da bo – kar bo sicer težko, ker načeloma nisem oseba, ki stvari počne na tak način – ali naj se vendarle potrudim po svojih najboljših močeh. Roko na srce, moje bodoče delodajalce v večini primerov kakovost moje diplome ne bo zanimala, niti moje povprečje ocen v času študija. Edina ‘korist’ od dobre diplome je – poleg osebnega zadovoljstva – kakšna nagrada/priznanje. Vendar od same nagrade (tudi glavne Prešernove, ne le fakultetne) v naši družbi nimaš nikakršnih koristih v obliki lažje in hitrejše pridobitve zaposlitve. Vsi Prešernovi nagrajenci pač ne morejo ostati zaposleni na fakulteti. Na koncu takšna okvirjena nagrada postane le okras v domačem stanovanju, lep spomin in kakšen izlet, ki si ga lahko privoščil z denarno nagrado.  

Sprašujem se kje dobiti motivacijo, da po štirih letih študija, vseh opravljenih obveznosti ves svoj čas in trud namenim v odlično kvaliteto diplomskega dela, če so pa moje misli čisto nekje drugje – v čim (močno upam) hitrejši aplikacije svojega družboslovnega znanja v praksi. To bo težje kot katerokoli izpit, težje kot odlično napisana diploma, ker ne bom v ‘varnem’ fakultetnem/univerzitetnem okolju. In hkrati vidim v tem – čeprav me je strah kot hudiča – največ izziv.

TUJI ŠTUDENTJE NA FDV-JU

Monday, March 17th, 2008

Na Univerzi v Turku-ju sem imela precejšnjo možnost izbora med predmeti, ki sem jih želela opravljati – seveda v angleškem jeziku – tudi zato, ker vse (zaenkrat še) tri Univerze v Turku-ju med seboj sodelujejo in lahko tuji študentje izbiramo med predmeti vseh treh Univerz. Seveda, so pri tem določene omejitve, saj mora biti 50% predmetnika iz programa/fakultete na kateri so primarno vpisan.

Zanimalo me je kako je s tem na FDV-ju. Ogledala sem si spletno stran z razpisi predmetov v ang.: http://www.fdv.uni-lj.si/English/Office_IC/Programs.asp. Prišla sem do naslednjih ugotovitev:

  1. Glede nato, da je FDV precej velika fakulteta je 28 predmetov na dodiplomskem študiju in  34 predmetov na podiplomskem študiju (ni nujno da lahko izbiraš med vsemi predmeti na podiplomskem študiju – odvisno od zasedenosti) kolikor se jih ponuja v ang. precej majhno število.
  2. Od teh je 28 na dodiplomskem študiju le en! prav striktno sociološki (Sociology of arts). Na podoplomskem študiju so taki predmet trije: Theoretical Sociology, Sociology of gender in recimo tudi Gender, Work and Organisations. Lahko da sem kakšen predmet nenamerno zgrešila.
  3. Študentje lahko na podlagi posebnega dogovora med FDV-jem, EF in FF izbirajo tudi med razpisani predmeti na EF in FF. Verjetno se tudi na FF najde kakšen sociološki predmet.

Torej. Kaj nam napisano pove. Če si študent sociologije po moje ni najboljša ideja, da prideš na izmenjavo na Univerzo v LJ in na FDV. Še edini predmet dodiplomskega študija Sociology of Arts se je v zimskem semestru na peticijo! ;( nekaterih slovenskih študentov izvajal v slovenščini namesto v ang., z 30 min povzetkom na koncu v ang.

Zastavlja se mi vprašanje zakaj se ne oblikujejo kakšni programi, ki bi se fokusirali izključno na določeno področje. Npr. v Turku-ju sem jaz del programa The Finnish-Nordic Society and Culture program. Na FDV-ju pa ni razpisanega niti enega predmeta, ki bi se vsaj posredno oz. v polovici po vsebini nanašal na Slovenijo, slovensko družbo, odnose v širši regiji.To se mi zdi naravnost neverjetno.

Eh, ne vem preveč vprašanj, do odgovorov itak ne bom prišla. Noben me pa ne bo prepričal, da je fora le v denarju. Ker imajo na Finskem enake težave s financami, kot so v Sloveniji. Zarad tega so tudi krčili ure nekaterim predmetom v ang.

Celotni oddelek sociologije na FDV-ju šteje med 50 in 60 ljudi (se mi ne da natančno štet), pokriva se ne vem kok različnih področij sociologije in kar se lahko ponudi tujim dodiplomskim študentom na izmenjavi je le en predmet na dodiplomskem študiju + trije predmeti na podiplomskem študiju – če imaš srečo, da dobiš mesto.

Ena od rešitev bi npr. bila, da se začnejo nekateri redni predmeti izvajati v ang. tudi za slovenske študente. Da bi recimo v študijskem letu vsak študent moral en predmet opravljati v ang. To bi bilo po moje že tako ali tako zelo dobrodošlo. V 7. semestrih študija na FDV-ja sem v ang. morala napisala (le) 3 strani. V 1. in 2. letniku smo imeli predmet angleščina vendar je bil ta predmet tako kot je bil zastavljen (se mi zdi, da v bolonjskem sistemu ni kakšnih bistvenih razlik) popolnoma nekoristen. Moja angleščina ni zaradi njega prav nič napredovala, vse skupaj je bil stran vržen čas. Učili naj bi se strokovne angleščine, ki se je po mojem prepričanju lahko naučiš oz. izboljšaš svoj besedni zaklad le z branjem strokovnih knjig in člankov v angleščini – ne pa z učenjem na pamet v stilu npr. občina-municipality. Zato je bilo branje obvezne literatute v ang. pri nekaterih predmetih veliko, veliko, veliko bolj koristno.

Človek bi lahko sklepal, da je Slovenija nedotaknjena oza sredi globalnega sveta kjer znanje ang., ki je pač roko na srce prvi tuji jezik, sploh ni pomembno. Problem pa je, da so bo večina študentov zaposlilo v podjetjih/organizacijah, kjer bo aktivno znanje (vsaj) angleščine nuja.

NACIONALNA MOBILNOST MED SLO. UNIVERZAMI

Monday, March 17th, 2008

Nemogoče je mogoče. Kdor čaka dočaka. To sta le dva izreka, ki veljata za naslednjo novico. 

V naslednjem študijskem letu bo prvič mogoča nacionalna mobilnost študentov med tremi Slovenskimi Univerzami: Univerzo v Ljubljani, Univerzo na Primorskem in Univerzo v Mariboru.

Več informacij:

  1. Univerza v Ljubljani: http://www.uni-lj.si/novica.aspx?id=1009
  2. Univerza na Primorskem: http://www.upr.si/sl/Sodelovanje/MeduniverzitetnoSodelovanje/ in http://www.upr.si/sl/Sodelovanje/MeduniverzitetnoSodelovanje/20070316INF_PAKET.pdf
  3. Univerza v Mariboru: http://www.uni-mb.si/podrocje.aspx?id=685 

Hitri pregled razpisanih vpisnih mest je pokazal, da Univerza v Mariboru ponuja 6 mest za program sociologija.

Se moram pozanimat, če razpis velja tudi za absulvente. No, pa tudi če ne velja je fajn, da se v Slovenskem visokošolskem prostoru kej premika v smeri sodelovanja.

Naslednji korak, ki ga bom z veseljem pozdravila bo sodelovanje med fakultetami Univerze v LJ - v smislu, da boste študenjte lahko svoj predmetnik (ne le en predmet) bolj prosto oblikovali po lastnih željah in tako izbirali v večjem obsegu tudi med predmeti drugih fakultet. Če ne zaradi drugega pa le zato, da boste imel občutek da ste del Univerze.

KDO SE BOJI NORDIJSKIH DRŽAV?

Saturday, January 26th, 2008

Cmepius je »javni zavod, ki podpira mednarodne razvojne projekte s področja splošnega in poklicnega izobraževanja in usposabljanja in mednarodno mobilnost. Deluje kot slovenska nacionalna agencija, ki promovira, spremlja izvedbo in prispeva k uspešnosti programa vseživljenjsko učenje. Nudi priložnosti vključenim v izobraževanje in usposabljanje in izvajalcem programov,  tako mladim kot starejšim« (http://www.cmepius.si/)…  

…in, ki določenih zadevah deluje rahlo čudno. Z nacionalno agencijo sem se srečala že večkrat ob drugih priložnosti, vendar sem bom v tem pisanju osredotočila le na Socrates Erasmus program, ki deluje pod njihovim okriljem.  

Dobro je iti vsake toliko časa za neko daljše obdobje ven iz Slovenije, ker začneš nekatere zadeve videti iz drugačne perspektive – recimo višino Erasmus štipendije in njeno razporeditev med študente, ki so na izmenjavi v različnih državah.  

Ob pogovoru z drugi Erasmus študenti tukaj v Turku-ju sem ugotovila, da imam kot slovenska študentka verjetno najnižjo (ali eno izmed najnižjih ;() Erasmus štipendijo med vsemi državami (tukaj so prisotni študentje iz skoraj vseh držav EU in tudi od drugod) sodelujočimi v Erasmus programu. Višina moje štipendije je 330€, le Madžari imajo štipendijo nekoliko višjo (350€), ostale države so z naskokom pred nami (če navedem le Češko – od katere smo tako zelo bolj razviti: 440€). Za ta poseben dosežek sem naši ljubi domovini čestitala že na svojem blogu.

V pogovoru z drugimi študenti sem ugotovila tudi, da se v njihovih državah višina štipendije bistveno razlikuje glede na državo izmenjave. Po logiki, da študentom v različnih državah izmenjave (npr. Finska, Slovenija, Francija itd.) različno visoka štipendija pokrije enako odstotek stroškov na izmenjavi (npr. 70%, 80%, itd). Primer študentke iz Turčije: za Nordijske države je višina štipendije 500€, za Slovenijo 300€.  

V Sloveniji temu seveda ni tako. Tako imamo študentje, ki smo na izmenjavah v dražjih evropskih državah (npr. Nordijske države, verjetno tudi VB (ki je tako ali tako po mojih izkušnjah dražja od Nordijskih držav)) od študentov, ki so na izmenjavi v drugih evropskih državah (npr. Češka) višjo štipendijo le za 30€. Kar posledično pomeni: 

  1. da slovenski študentje med samo nismo v enakem položaju (jaz se počutim kot drugorazredna študentka), ker imamo s štipendijo pokrito zelo različen delež stroškov (od skoraj 100%, do 30-40%);
  2. da se določene države favorizira -  nedvomno je zapisano pomemben razlog zakaj se bistveno manj študentov odloča za Erasmus izmenjavo v Nordijskih državah.  

A ni logično, da bo večina šla tja kjer bodo imeli praktično vse stroške ali bistveni večji del stroškov pokritih s strani Erasmus štipendije, kot pa tja kjer bo ¾ šlo iz lastnega žepa.  Je potem čudno, da sem na treh univerzah v Turku-ju edina Slovenka?

Zato se postavlja vprašanje, se mogoče kdo boji nekaterih evropskih držav in ne želi, da bi študentje v večjem številu odhajali v njih študirat?

Na Finskem se naučiš vsaj to, da je manjša verjetnost (čeprav še vedno precejšnja), da boš neenako obravnavan. V Sloveniji… – ha, ha :D - sem spet našla en tak primer kajneda ;)

P.S.: Vprašanje sem poslala tudi na Nacionalno agencijo. Še vedno čakam odgovor. Ne pričakujem veliko. Verjetno bo treba napisat kakšno uradno pritožbo.

Dne 29.1. sem dobila odgovor, ki je objavljen pod komentarji.

PROBLEMATIČNE OSEBE

Saturday, January 12th, 2008

V Sloveniji so to osebe, ki opozorijo na kakšen problem oz. izrazijo mnenje, da bi kakšna stvar lahko bila drugače, bolje, organizirana in/ali urejena.  V trenutku, ko na kakšno takšno ’stvar’ opozorijo postanejo one primarni problem, sej češ če te pa kaj moti pa pojdi drugam; to predlagaš zaradi lastnih interesov;  če misliš, da kakšen izbrana tutorka ni primerna pa se sama prijavi, itd. Vzroki v katerih tiči bistvo v večini primerov sploh niso pomembni. Tudi zato ker velika večina ljudi ne zna ločiti med osebnimi in delavnimi/projektnimi/študentskimi zadevami.  

Imam nešteto takšnih izkušenj, tudi na FDV-ju, ki so vzpodbudile tole pisanje.  Tako sem prišla do “globokega” ;) spoznanja, da bom od sedaj naprej skrbela le za svojo lastno ‘zadnjico’ in za ‘zadnjice’ tistih prijateljev, kolegov, sošolcev (teh je zelo malo) s katerimi se dobro razumem, niso orto individualisti, se ne družijo le z ljudmi od katerih imajo koristi (oz. niso slinarji‘, kot bi jih opredelila S. Makarovič) in so nasploh dobri ljudje ali bolje se to trudijo biti. Te osebe lahko od mene pričakujejo veliko (npr. če kdo rabi kakšno literaturo za diplomo iz Turku-ja naj kar pove), ostali…

MALO MOTIVACIJE!

Saturday, January 12th, 2008

Folk dajte kaj pisat na tale naš blok. Bilo bi super, če bi bil vsak teden objavljen vsaj kakšen prispevek. Zato rabite kakšno idejo, teh je v življenju več kot dovolj (no, vsaj v mojem :) ) in malo motivacije, da posvetitete pol ure pisanju.

Škoda je, da blog sameva. Ker tega ne želim, bom sama ponovno občasno kaj napisala.

Hm…

Monday, November 26th, 2007

Trenutno ravno berem dokumentacijo za Razpis za dodelitev denarne pomoči študentom v stiski. Sredstva za ta projekt je razpisala Fundacija študentski tolar, ki je bila ustanovljena v okviru Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. Ta razpis se mi zdi nekaj pozitivnega, ker kaže na to, da se najrazličnejše ustanove, ki naj bi skrbele za študente, vendarle zavedajo, da nimamo vsi študenti enakih možnosti dostopa do visokošolske izobrazbe – kljub temu, da nam ves čas mečejo pod nos, da naj bomo veseli, da nimamo šolnin. Spadam med študente, ki študija ne jemljejo kot nekaj samoumevnega, ampak ga jemljem kot privilegij, da lahko izvlečem čimveč znanja od svojih profesorjev. Zato se mi zdi razpis za pomoč študentom, ki si težko privoščijo bivanje v Ljubljani, zelo pozitiven premik na bolje in močno upam, da čimveč tistih, ki si zasluži tovrstno pomoč, ne ostane praznih rok.

Imam pa kljub temu pomislek ob branju razpisne dokumentacije. Med prilogami, ki jih morajo prosilci za denarno pomoč priložiti prošnji so tudi:

II. Dokazila in potrdila, ki jih dodatno predložijo nekateri prosilci:

- najemna pogodba za stanovanje in dokazilo o višini mesečne najemnine (priložijo prosilci, ki bivajo kot najemniki);
- fotokopija rojstnega lista otroka (priložijo prosilci, ki imajo otroka) ali zdravniško potrdilo o nosečnosti;
- fotokopija odločbe o preživnini ali dogovora o preživljanju (priložijo prosilci, ki imajo otroka in pri katerih je bila izdana odločba oz. dogovor);
- pisna obrazložitev o prizadetosti zaradi poplav;
- druga potrdila, ki bi lahko vplivala na oceno socialne ogroženosti (kot so npr. potrdila centra za socialno delo, zdravniško potrdilo, odločba o kategorizaciji invalidnosti,…).

Vse priloge, razen fotokopije rojstnega lista otroka oz. zdravniškega potrdila o nosečnosti in fotokopije odločbe o preživnini ali dogovora o preživljanju, se mi zdijo dokaj logične. Ampak ustavmo mal konje. Zakaj je nosečnost med študijem olajševalna okoliščina pri pridobivanju finačne pomoči? Ja, štekam, da so z otrokom stroški. Ampak trenutne okoliščine v naši državi so mladim družinam – še posebej pa študentskim – izredno nenaklonjene. To je dejstvo, ki me niti malo ne veseli, a kljub temu je tako. Kolikor toliko inteligentni in razgledani ljudje bi se tega morali zavedati. Študentje naj bi spadali v to skupino ljudi, čeprav razne masovne študentske kažejo drugačno sliko. A pustimo to. Poanta, ki jo želim tu poudarit, je, da ne razumem kako je lahko zavestna (vsaj predvidevam, da je taka) odločitev nekoga, da bo pri svojih dvajsetih in še nekaj letih, imel otroka, nekaj kar ti potem pomaga pri pridobivanju finančne pomoči. Saj z malo matematike se da že prej ugotovit, da si otroka v tej državi in v tem času pač ne moreš omisliti tako zlahka kot novega multipraktika.