Vzgoja 11. 04. 2007
Takole je. Včeraj zvečer mi je uspelo pristati pred televizorjem ravno v času famozne oddaje Preverjeno. Sem človek, ki televizije na splošno ne spremlja kaj dosti, zato je obravnavani prispevek pritegnil mojo pozornost, njegova tematika pa je to pozornost obdržala. Šlo je za nasilje med mladostniki, predvsem v srednjih šolah. Stvari, ki so jih povedali, so se mi zdele kratkomalo grozljive.
Osebno nasilja v srednji šoli nisem bila deležna. Ne fizičnega, ne verbalnega, kljub temu, da smo se s sošolci včasih resnično šli prave besedne vojne, vendar pa je pri njih šlo predvsem bolj za prijateljsko tekmovanje kot pa resnične konflikte med nami. Ko sem gledala oddajo, povedanemu in prikazanemu skoraj nisem mogla verjeti. Sošolci, ki si izberejo žrtev in nato nanj pljuvajo, jo silijo lizati podplate njihovih čevljev, se fizično izživljajo nad njo ter povrhu vsega tega to snemajo in grozijo z objavo teh posnetkov na internetu.
Večina se nas je v svojem življenju verjetno že komu zamerila, tako ali pa drugače. Če smo ljudje odprtega duha in ne preveliki egotriperji, se da večino zamer ali neskladij tudi rešiti oziroma najti skupni jezik. Kako se lahko nekdo tako zameri sošolcem, da ga začnejo fizično in pshično trpinčiti, mi glede na moje pozitivne izkušnje s sošolci in na splošno ljudmi, s katerimi sem imela opravka v srednji šoli, enostavno ni jasno. Še manj lahko dojamem nasilje dijakov nad učitelji. Kje je avtoriteta učiteljev, ali so jim res odvzete vse pravice ukrepanja v teh primerih, ali so enostavno prešibke osebnosti, da bi se uprli tropu s hormoni prenasičenih najstnikov?
So za take stvari odgovorni starši? Je to šola? Ali obstaja taka razlika med podeželjem, kjer sem odraščala sama in urbanimi naselji, kjer se je odvijala večina povedanih zgodb v oddaji? Ali žrtev morda deloma sama “izziva” s svojo drugačnostjo, posebnostjo? Kje se tiste parole o enakih pravicah vseh zgubijo v naši realnosti?
Tega ne vem, zato sprašujem.