Archive for August, 2007

“BOLONKA/BOLONJEC” BOM :(

Monday, August 20th, 2007

Temo odpiram za vse študente sociologije ne-bolonjskih programov, ki bodo to letos (morda) postali, ter tudi za vse druge študente, ki jim ni vseeno. Tukaj si lahko izmenjujete informacije, kritizirate, si pomagete.

Stari ljudje in njihov prav

Monday, August 6th, 2007

S starejšimi ljudmi sem imela skoraj vedno dobre izkušnje. Nikoli me na avtobusu ni nihče izsiljeval za sedež, niso me s komolci rukali pod rame, ko so ob pol sedmih zjutraj hiteli na tržnico (menda to počnejo takrat), da jim kdo ne pokupi vse zelenjave – skoraj z vsemi starejšimi sem se razumela in jih cenila. Ko so se kateri od mojih vrstnikov pritoževali, da jih po Ljubljani »tečne, stare babe« popolnoma neupravičeno nadlegujejo, sem si na tihem mislila, da so se verjetno res nekoliko neprimerno obnašali in si zaslužili tak odnos.

Danes sem dobila razlog, da se moje mnenje spremeni. Zgodila se mi je stvar, ki me je pustila kar nekoliko odprtih ust in začudenih (ter kasneje jeznih) misli. Odpravila sem se namreč domov, se solznih oči poslovila od Rožne doline ter zasedla svoje mesto na avtobusni postaji. Od včerajšnjega vzpona na Šmarno goro (yeah, i did it!) imam še vedno nekoliko utrujeno levo koleno, zato sem se vsedela na tisto miniaturno, kovinsko klopico na postaji ter nogo nekoliko pokrčila, in sicer tako, da sem jo s peto naslonila na klopico. Sedenja na naslonjalih klopi ter dajanja nog na sedišča seveda ne podpiram in se mi to pravzaprav res zdi nekaj nekulturnega. Rada pa bi poudarila dve stvari:

  • to sem storila le za trenutek in le toliko, da razgibam bolečo nogo,
  • dotična avtobusna postaja stoji tik zraven dokaj prometne ceste in je bila ob mojem prihodu že tako ali tako precej zaprašena in zato dvomim, da je moja moja noga situacijo kakorkoli poslabšala.

Tako me je napad starejše gospe (čeprav nisem prepričana, da si zasluži tako poimenovanje) precej šokiral. Še isto sekundo je namreč zabevskala name, če se mi zdi okej, da takole gor naslanjam nogo. In na tem mestu sem trmasta kot sem, seveda rekla, da ja, da se mi zdi zdi to čisto v redu. Očitno je namreč bilo, da je le čakala, da bo na nekoga zlila svoj žolč in je bilo itak vseeno, kaj ji odgovorim. Seznanila me je s tem, da sem nevzgojena, da so očitno moji starši slabo opravili delo, da sem nekulturna tako kot tudi vsi ostali mladi. Nato je spet postavila retorično vprašanje, če se mi zdi moje početje kulturno. Nisem ji ostala dolžna in jo zaslišala, če se pa njej zdi kulturno, da se vtika vame, čeprav ji nič hudega nočem. Potem je začela kar nekaj pri sebi momljati, da je bila po Ameriki in po Kanadi in da nikjer ni tako svinjsko in da nikjer niso mladi taki vandali kot pri nas, da je itak nič ne čudi… Nato je na srečo prišel avtobus, ona se je seveda med približno petimi ljudmi, kolikor nas je čakalo na bus, srečno s komolci prva prebila nanj. Verjetno je bila ponosna nase, ker mi je povedala svoje in se ni uklonila mojemu jezikanju.

Ravno tako kot ona bi tudi jaz sedaj lahko posplošila, da so vsi stari ljudje zagrenjeni, ker nimajo otrok, tečni, ker preveč zapravijo za hrano za svojih 12 mačk ter le iščejo izgovor, da bodo lahko nekomu solili pamet, ker je to še edini način komuniciranja, ki ga poznajo. Pa tega ne bom storila. Zakaj taka razlika med mano in njo?

Zakaj študiram, kar študiram 2

Saturday, August 4th, 2007

Zakaj študiram sociologijo? Odgovor je enostaven. Ker me zanima kar se okoli mene v družbi dogaja. Aktualne teme so seveda del tega. Vendar se mi prevečkrat zgodi, da ko bi si želela o kakšni izmed teh tem z prijateljem ali kolegom (približno mojih let) podebatirat, ali ne najdem primernega sogovornika ali pa se mi enostavno ne da pogovarjat, ker že v naprej vem kakšno je mnenje osebe, ki sedi nasproti mene in, vem da razmišljanje te osebe ni odprto za kakršne koli “resne” pogovore. Del problema je tudi v tem, da sama redno prebiram časopise, gledam poročila, itd. Večina moje okolice (tudi sociološke) pač tega ne počne. Je pa težko imeti nek zanimiv in razpravljajoč pogovor, če moram nekomu najprej pojasnevat kako in kaj.

Običajno je tako, da ima večina ljudi neko mnenje (tudi, če o kakšni stvari nima pojma) in potem to mnenje poskušajo zagovarjati do onemoglosti. Primer tega je v Sloveniji politika. Spomnim se primera, ko se še hodila v gimnazijo. Bil je čas državnozborskih volitev leta 2000. Skupina dijakov (sama sem bila opazovalec) se je pogovarjala o volitvah, katero stranko podpirajo (smo bili še premladi, da bi lahko volili), katero stranko bodo volili njihovi starši, itd. Večina v tej skupini je podpirala eno stranko ali politični pol (seveda istega kot njihovi starši), en sošolec je pa rekel, da bodo pri njih doma volili stranko iz drugega pola. In kaj se je zgodilo? Fanta so izključili iz skupine, čeprav je edini izmed njih znal argumentirano predstavit stališče (kljub temu, da je verjetno le povzemal kar je slišal doma), drugi tega niso znali. In to je pri nas običajno tudi za odrasle. V preteklosti, dokler nisem smela iti prvič volit na državnozborske volitve, me je politika in vse okoli nje noro zanimala (saj me še sedaj, vendar se to ne more primerjati z takratnim obdobjem). Celo tako, da sem se želela v njej aktivno udejstvovat. Danes se mi vse skupaj zdi dolgočasno, v naprej se ve v katero smer je “obrnjena” večina posameznikov. Z veliko večino izmed njih zato ni mogoče debatirati o aktualnih vprašanjih, ne da bi bili vsaj približno avtomatično za podporo stališč, ki jih ima neko stranka. Poleg odprtosti do vseh drugačnosti (spolne, verske, itd.) bi potrebovali tudi odprtost do drugače politično mislečih.

Torej, zelo malo je posameznikov, ki bi bili sposobni kritično obravnavati vlado ne glede iz katerih strank je sestavljena koalicija. Žalostno pa je, da zelo malo izmed njih lahko najdeš med zaposlenimi na FDV-ju. Ni mi jasno, kako si lahko profesor na fakulteti in hkrati podpredsednik kakšne izmed strank, ali poslanec v DZ, ali da cel semester na začetku predevanj pol ure odkrito kritiziraš aktualno politiko (četudi upravičeno), hkrati pa furaš neko akademsko neopredeljenost. Potem ni čudno, da me voznik, ki me je pobral kot štoparko sprašuje ali je FDV res tako zelo rdeč. Vem, da je FDV (in večina družboslovnih fakultet v Evropi in še kje drugje) utemeljena predvsem na pozitivistični paradigmi, vendar je sposobnost analitičnega in predvsem kritičnega argumentiranje družbe (po principu kritične teorije družbe), po mojem mnenju, ena temeljnih lastnosti dobrega družboslovca (sociologa). Na FDV pa imam občutek, da je kritičnost usmerjena predvsem v kritiziranje (velikokrat tudi neargumentirano!) političnih strank ali posameznikov, ki niso liberalno ali socialdemokratsko usmerjeni. Nekaj te kritičnost bi lahko usmerili v samo delovanje fakultete in (ne tako malo številčnih) profesorjev (ki bi svoje delo lahko opravljali bistveno bolj kvalitetno), v tistem delu, ki ni odvisno od finančnih sredstev ministrstva. Vsake toliko časa se je dobro pogledati v ogledalo. Odsev je ponavadi manj lep kot si ga sami naslikamo. Veliko lažje je namreč kritizirati druge, kot kritično ovrednotit samega sebe.  

Zakaj študiram, kar študiram

Wednesday, August 1st, 2007

Že večkrat sem ugotovila, da bi kot (bodoča) nadebudna sociologinja lahko občasno napisala kej o aktualnih družbenih dogodkih (in mojih pogledih nanje). Ampak se ob prebiranju nekaterih blogov temu dejanju hitro uprem. Vse mogoče aktualne teme so zelo hitro obdelane na raznih kvazi uspešnih in verodostojnih blogih (pa tudi v ostalih medijih).

Enostavno se mi ne da več razglabljat o recimo novem kadilskem zakonu. Že, ko o tem debatiram z nekaterimi prijatelji – kadilci, si skoraj izpraskamo oči. Kar se mene tiče, bi bilo najbolje, če bi tobak ostal pri Indijancih, med katerimi je uporaba tobaka za kajenje baje prvič zabeležena. Če take substance res morajo obstajati. Kajenje je po moje le škodljiva, smrdljiva, draga in nepotrebna razvada. Pika stop. Težko bi me kdo prepričal v nasprotno in tudi meni se počasi ne da več podajat vedno istih argumentov za svoje mnenje.

Potem so tu politični dogodki. Kadrovske menjave, odpuščanje novinarjev na nacionalnem radiu, takšna in drugačne sumljive politične mahinacije. Prosim, odrešite me tega. Že več desetletij ene in iste face z enimi in istimi obljubami, izgovori in pojasnili. Nikoli nič novega. Saj mi je jasno, da so za velike spremembe potrebni ljudje, ki so jih pripravljeni izpeljati, denar in čas… Vendar nam očitno vsega tega manjka.

Študentska tematika, ki se me zelo zadeva. Oh, sprevrženo se mi zdi, da kot študentka z lahkoto dobim tudi precej zahtevne službe z ogromno odgovornosti. Za bizarno nizko plačilo in s stopnjo socialne varnosti, ki je pri študentskem delu enaka nič. In vendar mi ob naših družinskih dohodkih ter mizernih štipendijah, katere so podeljene tistim iz manj premožnih (da ne rečem revnih) družin, ne preostane prav nič drugega, da si omislim službo, s katero si bom študij omogočila. Da mi bo po končanem faksu nek približek redne službe speljal študent, ki bo moje delo opravil ceneje.

Religija, družbeni status, delo, revščina, izobraževanje. Vse teme, ki so me nekdaj tako zelo zanimale. In me zanimajo še vedno. Le da ne vem, kako naj se o tem inteligentno pogovarjam s človekom, ki misli, da je v vseh pogledih boljši od mene samo zato, ker ima avto vreden 200.000 evrov, diplomo, kupljeno na Gea College-u ter osebnega trenerja, ki z njim laufa po Tivoliju, da se v sredo zvečer v Globalu nanj nalima čimveč njemu podobnih bejb.

Okolje, v katerem smo zrasli nas nekatere bolj, nekatere manj, determinira. Jaz iz svoje kože ne morem, postavljene imam vrednote in načela, katerih se večinoma držim in vodijo moje obnašanje ter delovanje. Zato se mi občasno sociološke razprave, ki iščejo neke posplošitve na določene skupine v družbi, zdijo tako zelo neproduktivne. Vseeno pa včasih premorem dovolj potrpljenja in energije, da se spustim ravno v take debate. Ker hočem vedeti čimveč in ker mi razmišljanja ljudi okoli mene pomagajo ustvariti tudi lasten odnos do sveta.  Zakaj pa vi študirate sociologijo… Oziroma zakaj se vam zdi butasto s čim takim sploh ukvarjati?