Stari ljudje in njihov prav 06. 08. 2007
S starejšimi ljudmi sem imela skoraj vedno dobre izkušnje. Nikoli me na avtobusu ni nihče izsiljeval za sedež, niso me s komolci rukali pod rame, ko so ob pol sedmih zjutraj hiteli na tržnico (menda to počnejo takrat), da jim kdo ne pokupi vse zelenjave - skoraj z vsemi starejšimi sem se razumela in jih cenila. Ko so se kateri od mojih vrstnikov pritoževali, da jih po Ljubljani »tečne, stare babe« popolnoma neupravičeno nadlegujejo, sem si na tihem mislila, da so se verjetno res nekoliko neprimerno obnašali in si zaslužili tak odnos.
Danes sem dobila razlog, da se moje mnenje spremeni. Zgodila se mi je stvar, ki me je pustila kar nekoliko odprtih ust in začudenih (ter kasneje jeznih) misli. Odpravila sem se namreč domov, se solznih oči poslovila od Rožne doline ter zasedla svoje mesto na avtobusni postaji. Od včerajšnjega vzpona na Šmarno goro (yeah, i did it!) imam še vedno nekoliko utrujeno levo koleno, zato sem se vsedela na tisto miniaturno, kovinsko klopico na postaji ter nogo nekoliko pokrčila, in sicer tako, da sem jo s peto naslonila na klopico. Sedenja na naslonjalih klopi ter dajanja nog na sedišča seveda ne podpiram in se mi to pravzaprav res zdi nekaj nekulturnega. Rada pa bi poudarila dve stvari:
- to sem storila le za trenutek in le toliko, da razgibam bolečo nogo,
- dotična avtobusna postaja stoji tik zraven dokaj prometne ceste in je bila ob mojem prihodu že tako ali tako precej zaprašena in zato dvomim, da je moja moja noga situacijo kakorkoli poslabšala.
Tako me je napad starejše gospe (čeprav nisem prepričana, da si zasluži tako poimenovanje) precej šokiral. Še isto sekundo je namreč zabevskala name, če se mi zdi okej, da takole gor naslanjam nogo. In na tem mestu sem trmasta kot sem, seveda rekla, da ja, da se mi zdi zdi to čisto v redu. Očitno je namreč bilo, da je le čakala, da bo na nekoga zlila svoj žolč in je bilo itak vseeno, kaj ji odgovorim. Seznanila me je s tem, da sem nevzgojena, da so očitno moji starši slabo opravili delo, da sem nekulturna tako kot tudi vsi ostali mladi. Nato je spet postavila retorično vprašanje, če se mi zdi moje početje kulturno. Nisem ji ostala dolžna in jo zaslišala, če se pa njej zdi kulturno, da se vtika vame, čeprav ji nič hudega nočem. Potem je začela kar nekaj pri sebi momljati, da je bila po Ameriki in po Kanadi in da nikjer ni tako svinjsko in da nikjer niso mladi taki vandali kot pri nas, da je itak nič ne čudi… Nato je na srečo prišel avtobus, ona se je seveda med približno petimi ljudmi, kolikor nas je čakalo na bus, srečno s komolci prva prebila nanj. Verjetno je bila ponosna nase, ker mi je povedala svoje in se ni uklonila mojemu jezikanju.
Ravno tako kot ona bi tudi jaz sedaj lahko posplošila, da so vsi stari ljudje zagrenjeni, ker nimajo otrok, tečni, ker preveč zapravijo za hrano za svojih 12 mačk ter le iščejo izgovor, da bodo lahko nekomu solili pamet, ker je to še edini način komuniciranja, ki ga poznajo. Pa tega ne bom storila. Zakaj taka razlika med mano in njo?