Archive for November, 2007

Ne preveč sociološka ampak potrebna….

Friday, November 30th, 2007

Nevem koliko bralcev tega bloga bere časnik Večer. Jaz ga berem med vikendi, ker ga je na štajerskem lažje dobit ob jutranji kavici. :) Vendar pa neglede na to, lahko podobne novice zasledite tudi v ostalih medijih.
Najprej bi se rad osredotočil na današnjo NASLOVNICO na kateri nekaj malega ponovno omenja namero o sklenitvi sodelovanja med svetim sedežom in duhovni oskrbi vojske,policije in zapornikov. Pri teh besedah vsaka malo razgledana duša ugotovi, da ob takšnem sodelovanju ni prostora za pripadnike drugih ver. To pa se mi zdi popolnoma zgrešeno saj vsakdo ve, da krščanstvo še zdaleč ni ena in edina religija na Slovenskem. Torej, če se že gremo nekakšno dugovno oskrbo po vzoru Hollwoodskih filmov, potem moramo biti vsaj obzirni in če že ne to, pa po ustavi vsaj pravični do pripadnikov vseh verstev. Torej prosim, dragi naš premier, da po tem takem sledi tudi sklenitev pakta z muslimani, judi, jehovimi pričami, evangeličani… Sicer, koliko Rožmanov bo še ponovila ta vlada sploh ne vem in si p tem ne upam niti razmišljati.

Mogoče pa se bo tudi Janša vrgel v svete vode skupaj z Drnovškom. Kdo ve!

Naslednja točka te novice je MEJA S HRVAŠKO, ki zaradi orožarskih afer izpred nekaj let še dolgo nebo rešena. Sam osebno nimam nič proti hrvaškim državljanom, imam pa proti odnosu, ki ga obe državi vspostavljata z obmejnimi razprtijami. Ni mi jasno, zakaj se obe državi že od osamosvojitve naprej kregata glede meje. Vsaka trdi svoje, ena si upa v arbitražo, druga pa ne, ena si upa uresničevati svoje ideje, druga pa se pusti izsiljevati… Kot sem že omenil, je zelo verjetno, da je tista oržarska afera ključ, ki drži Slovenijo v šahu. Tukaj pa še moram navesti komentar nekega novinarja, katerega imena in naslova prispevka se nažalost ne spomnim, gre pa nekako tako:”…ali našega premiera držijo za jajca, ali pa je naša celotna vlada brez jajc.”

Tretje poglavje pa bo kratko in namenjeno bližnji uvedbi šengenske meje, na katero bodo postavili zapornice s ključavnicami. Lastništva ključev pa bodo deležni samo tisti, ki so do tega upravičeni zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Vse je lepo in prav, vendar se utopija kaj hitro razblini ko pomislimo, da se da ključ tudi ponarediti. Torej Šverc-komerc(tihotapljenje) do tokia. Nadaljno razmišljanje o tem pa prepustim vam, če pa v tem vidite priložnost za zaslužek, pa vas prosim, da to informacijo sporočite tudi meni. :)

O današnji politično obarvani vsebini, pa lahko povem še le to, da se trenutni vladi stolček že dolgo maje, ali pa če se že ni kje prelomil. To vemo vsi. Vendar, kljub temu, da je država dobila zaupnoci oz. tako imenovano drugo možnost, da se odkupi in nas ne osramoti pred celotno Evropsko unijo, ji je kratko malo vseeno in svoje, večkrat neracionalno početje, nadaljuje. Pri tem še lahko dodamo 5,2% zvišanje cen v letošnjem letu, ki je skoraj 2X tolikšno kot lansko(2,3%), dodamo še malo obmejnih problemov, zamenjamo še nekaj 10 ministrov, dodamo še kakšen ščepec svetega sedeža in novinarsko svobodo in voila…. tukaj imamo Slovenijo.

(Sicer pa, koliko sem se naučil tekom študija, je načelo demokratične vladavine tudi ločitev cerkve(oz. religije na sploh) od države……če pa cerkev še ni dobila učnega predmeta v šolah, pa ga bo dobila v vladi)

Jure Klasinc

Kosovo

Tuesday, November 27th, 2007

Že dolgo časa si želim nekaj napisati o temi, o kateri že dlje časa veliko razmišljam in mi ne da miru. Sicer ne vem, koliko se vam politika zdi zanimiva (mene,priznam,zadnje čase zelo zanima), ampak vseeno si želim slišati mnenje svojih kolegic in kolegov. Ta tema me zelo muči, ker si ne znam razložiti nekaterih zahtev, in ker ne razumem same mednarodne skupnosti, ki se vmešava v to zadevo.

Namreč, Kosovo leži v južnem delu Srbije in meji z Albanijo. Detajlov ne bi razlagala, ker jih verjetno poznate, bistvo vsega je, da so Srbi v Kosovu že nekaj časa manjšina, in da zdaj kosovski Albanci želijo neodvisnost te južno-srbske pokrajine. Dejstvo je tudi, da so pač albanske družine zelo številne (število otrok v družini je skoraj vedno čez 3), so pač taka kultura, in proti temu nimam nič proti.
Torej, kosovski Albanci trdijo, da želijo neodvisnost, ker jih je veliko več kot Srbov, in ker ne želijo več živeti pod Srbijo. Enostavno ne vidim opravičila oz. razloga, da bi Srbija dejansko prepustila del svojega ozemlja, ki je mimogrede kulturno in zgodovinsko gledano zelo pomemben del te države (cerkve,trdnjave in drugi kulturno-zgodovinski spomeniki so tam). To je najbolj pogosto vprašanje, ki se mi poraja. O tem, da razmišljam, kako si sploh drznejo, ne bom. Srbija je celo pristala, da bi Kosovu omogočilo neko delno avtonomijo znotraj svoje države, vendar kosovski Albanci tega ne želijo. Zakaj bi torej Srbija morala popuščati? To je tudi še eno vprašanje. Naslednje, verjetno zelo nesramno: zakaj Albanci enostavno ne odidejo s Kosova, če ne želijo živeti pod Srbijo (to sem si že odgovorila – spet je tudi to njihov dom, ker živijo že več generacij tam, kot je recimo moj dom Slovenija, pa nisem “native”).

In recimo… vzemimo, da kosovski Albanci dosežejo svoje. Ok, dobijo Kosovo, ga morda kasneje tudi priključijo Albaniji ali pa tudi ne. Ok, prebolimo to. Kje je zagotovilo, da se isti scenarij čez par generacij ne bo pojavil še kje drugje? Jug Srbije, severneje od Kosova, se že boji tega. Recimo, v mestu Vranje (jug Srbije, ne Kosovo) jih je tudi že veliko. Celo Albanci iz same Albanije prihajajo v Vranje, da bi ženske rodile v tamkajšnjih porodnišnicah – in potem se tudi zgodi, da trdijo, da so rojeni v Vranju, in da imajo pravico tu živeti (moja soseda je rojena v Vranju, zato ji verjamem, da se to dogaja, saj pravi, da se kar naenkrat pojavijo z rojstnim listom in zahtevajo prebivališče). Kdo lahko južni Srbiji garantira, da se čez par generacij ne bo dogajalo, kot se trenutno dogaja na Kosovu? Albanske družine so pač številčne, in me sploh ne preseneča, da so kosovski Srbi v manjšini v lastni državi.

S tem pisanjem ne želim užaliti nikogar. Menim, da je vsak narod treba enako spoštovati, ampak obenem se držim tudi tistega pregovora: “Voli svoje, poštuj tuđe!”. Če bo Srbija popustila in bo Kosovo neodvisno, potem naj odvisnost dobijo tudi belgijski Francozi (Flamci,če prav razumem), od Bosne in Hercegovine naj se odcepi Republika Srpska, in verjetno bi našli še nekaj primerov.

Razočarana sem nad mednarodno skupnostjo, ki tiho podpira kosovsko neodvisnost. Nihče, še najmanj pa ljudje na Kosovu, si ne želi vojne, ampak ljudje so v preteklosti prelili toliko krvi… o kosovskih bitkah ne bi, povem vam edino, da je v zgodovini umrlo preveč ljudi, da bi ga zdaj na tako lahek način izgubili.

O tej temi si vedno želim pisati čimbolj objektivno. Ampak mi ne uspeva. Želim odgovore na moja vprašanja. Želim si, da se ne bi ponovila vojna v BIH. Ampak mirno gledati, kako vam nekdo “krade” del težko priborenega ozemlja, je pa tudi prekleto težko.

Hm…

Monday, November 26th, 2007

Trenutno ravno berem dokumentacijo za Razpis za dodelitev denarne pomoči študentom v stiski. Sredstva za ta projekt je razpisala Fundacija študentski tolar, ki je bila ustanovljena v okviru Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. Ta razpis se mi zdi nekaj pozitivnega, ker kaže na to, da se najrazličnejše ustanove, ki naj bi skrbele za študente, vendarle zavedajo, da nimamo vsi študenti enakih možnosti dostopa do visokošolske izobrazbe – kljub temu, da nam ves čas mečejo pod nos, da naj bomo veseli, da nimamo šolnin. Spadam med študente, ki študija ne jemljejo kot nekaj samoumevnega, ampak ga jemljem kot privilegij, da lahko izvlečem čimveč znanja od svojih profesorjev. Zato se mi zdi razpis za pomoč študentom, ki si težko privoščijo bivanje v Ljubljani, zelo pozitiven premik na bolje in močno upam, da čimveč tistih, ki si zasluži tovrstno pomoč, ne ostane praznih rok.

Imam pa kljub temu pomislek ob branju razpisne dokumentacije. Med prilogami, ki jih morajo prosilci za denarno pomoč priložiti prošnji so tudi:

II. Dokazila in potrdila, ki jih dodatno predložijo nekateri prosilci:

- najemna pogodba za stanovanje in dokazilo o višini mesečne najemnine (priložijo prosilci, ki bivajo kot najemniki);
- fotokopija rojstnega lista otroka (priložijo prosilci, ki imajo otroka) ali zdravniško potrdilo o nosečnosti;
- fotokopija odločbe o preživnini ali dogovora o preživljanju (priložijo prosilci, ki imajo otroka in pri katerih je bila izdana odločba oz. dogovor);
- pisna obrazložitev o prizadetosti zaradi poplav;
- druga potrdila, ki bi lahko vplivala na oceno socialne ogroženosti (kot so npr. potrdila centra za socialno delo, zdravniško potrdilo, odločba o kategorizaciji invalidnosti,…).

Vse priloge, razen fotokopije rojstnega lista otroka oz. zdravniškega potrdila o nosečnosti in fotokopije odločbe o preživnini ali dogovora o preživljanju, se mi zdijo dokaj logične. Ampak ustavmo mal konje. Zakaj je nosečnost med študijem olajševalna okoliščina pri pridobivanju finačne pomoči? Ja, štekam, da so z otrokom stroški. Ampak trenutne okoliščine v naši državi so mladim družinam – še posebej pa študentskim – izredno nenaklonjene. To je dejstvo, ki me niti malo ne veseli, a kljub temu je tako. Kolikor toliko inteligentni in razgledani ljudje bi se tega morali zavedati. Študentje naj bi spadali v to skupino ljudi, čeprav razne masovne študentske kažejo drugačno sliko. A pustimo to. Poanta, ki jo želim tu poudarit, je, da ne razumem kako je lahko zavestna (vsaj predvidevam, da je taka) odločitev nekoga, da bo pri svojih dvajsetih in še nekaj letih, imel otroka, nekaj kar ti potem pomaga pri pridobivanju finančne pomoči. Saj z malo matematike se da že prej ugotovit, da si otroka v tej državi in v tem času pač ne moreš omisliti tako zlahka kot novega multipraktika.

OTOK SVOBODE IN CENZURE

Sunday, November 25th, 2007

Objavljam zapis Draga Jančarja v včerajšnjih Pomislekih v Sobotni prilogi. Zakaj? Ker mislim tako kot misli Jančar, vendar ne znam tega ubesediti niti približno tako dobro kot zna to on. Drago Jančar je pisatelj in osebnost, ki ga spoštujem. Zame je eden najboljših, če ne kar najboljši, slovenski sodobni pisatelj. Prispevek se nanaša na, v zadnjem tednu in tudi nasploh v Sloveniji, aktualno tematiko o medijski cenzuri, ki jo je sedaj sprožila že “opevana” peticija. Kar je odebeljeno je poudarjeno iz moje strani. Prijetno branje!

Proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja je ameriški tednik Newsweek objavil majhen članek, v katerem je bila Slovenija omenjena kot »otok svobode« sredi nesvobodnega komunističnega sveta. Tako novinar, ki je članek napisal, kakor tisti, ki smo razmere v svoji domovini poznali, smo vedeli, da gre za relativizem, pač glede na manj svobodno Madžarsko ali Češko, pa tudi ostale dele takratne Jugoslavije. O tem je namreč članek tudi govoril: o demokratizaciji, ne o demokraciji, o prodiranju pluralizma v enopartijski monolit, tudi o vse bolj odprtih medijih, ki pogosto dopuščajo tudi drugo mnenje od partijskega. Takrat je seveda v slovenskih medijih še močno delovala cenzura; partijska transmisija, ki se je imenovala Socialistična zveza delovnega ljudstva, je imenovala urednike vseh medijev, še topli časopisi so najprej potovali k partijskim veljakom, čez noč so kakšni članki izginili oziroma so jih zamenjali z drugimi; o nadzoru na televiziji, ki so jo imeli oblastniki še posebej radi, sploh ni treba govoriti.

Kljub temu sem se članka razveselil. Bil sem predsednik slovenskega Pena in v našem odboru smo imeli veliko opravka s prepovedmi knjig in raznimi novinarskimi »berufsverboti«, prepovedmi študentskih časopisov in literarnih revij, celo sodnimi procesi. Pošiljali smo pozive slovenskim in jugoslovanskim oblastem in obveščali mednarodni Pen. Zato se mi je zdelo, da je članek v Newsweeku prišel ob pravem času. Čeprav sem bil tri leta sam novinar in dobro vem, da se dobra novica širi veliko težje kot slaba, sem članek razmnožil in ga poslal na prijateljske naslove doma in v tujini. Doma, sem mislil, bo mogoče osrčila ljudi, ki obupujejo nad razmerami, morda bo celo vzpodbuda za tisto partijsko linijo, ki je družbo odpirala in je imela težave z dogmatskimi trdorokci. Na tujem pa bo marsikdo od mojih penovskih prijateljev in znancev videl, da se premika, vendarle se premika. Takrat se je o Sloveniji pisalo zelo malo, torej je bil članek z omembo »otoka svobode« tudi s tega stališča dobra novica. Čeprav se nikoli nisem imel za ne vem kakšnega patriota – človek pač o svoji domovini raje prebere kaj dobrega kakor slabega.

Prejšnji teden sem v neki dunajski kavarni skoraj polil jutranjo kavo, ko sem prebral, da v Sloveniji vlada cenzura, da vlada nadzira vse medije prek lastniških deležev v njih in da je to slabo znamenje za slovensko predsedovanje Evropski uniji. Članek se je skliceval na peticijo slovenskih novinarjev. Nikakor ne bi skoraj polil jutranje kave, če bi šlo samo za vprašanje patriotizma. Patriot se zna hitro potolažiti: ah, ti Avstrijci, reče, ne privoščijo nam, da bomo vodili Evropo, mi včerajšnji podložniki. Pa še na prvi strani časopisa pišejo o hudem povišanju življenjskih stroškov v Avstriji, slabe novice iz sosedstva jim to pomagajo prebaviti. Nisem skoraj polil kave zaradi domovinskih čustev, ampak zaradi začudenja: da je v teh dveh mesecih, ko sem veliko na tujem in samo občasno in površno berem slovenske časopise, doma zavladala cenzura? Ki naj bi bila slabo znamenje za slovensko predsedovanje EU? In katere medije ima v posesti vlada, ko pa niti za en sam časopis ne moremo reči, da je, kakor je to običajno skoraj v vseh evropskih državah, provladen?

Resnici na ljubo slovenskih medijev nisem veliko bral, gledal in poslušal tudi zato, ker sem jih nekoliko sit, mislim celo, da se svoboda tiska v Sloveniji zlorablja. Da se je strahotno razpasel senzacionalizem, ki iz vsake muhe naredi slona, da se v časopisih, na radiu in televiziji žali ljudi in se jim jemlje dostojanstvo. Da je bil recimo ravno Janez Janša – ki je bil v peticiji in članku prav tako omenjen kot človek, ki uvaja cenzuro – žrtev najhujših medijskih linčev v času, ko je bil vodja opozicije, in da se mu nič bolje ne godi, odkar vodi vlado. V mojem spominu, tam na Dunaju, so bile prve strani časopisov, ki udrihajo po vladi – celo o metli ministrove žene, ki jo je kupila s pomočjo službenega vozila, se je pisalo na prvi strani –, udarni naslovi zoper ministre, skratka, kamor pogledaš ne samo kritika, ampak surovo trganje vlade, predsednika vlade, državnih uslužbencev, »države« same po sebi, pomislil sem na televizijska poročila najmanj dveh kanalov, ki se sleherni dan pričenjajo s stavkom: dežuje, prekleta vlada! In tu, kjer tako rekoč vsi pišejo proti vladi, naj bi vladala cenzura? Kateri tekst, pa naj bo še tako pristranski in žaljiv, pa v Sloveniji ne more biti objavljen?

Dočakal sem svoj »otok svobode« in že dolgo nisem na njem prav srečen. Eden od razlogov je prav ta, da so se na njem razpasli medijska prepirljivost in surovost, brutalni ton obračunavanja in drobne zajedljivosti. V času prejšnjih vlad sem opozarjal, da mediji skoraj nikoli niso kritizirali vlade, pač pa nenehno in z vso močjo – opozicijo. Pisal sem o tem, želel sem si, da bi imeli medije, ki ne bi samo napadali in trgali, ampak objektivno poročali in analizirali. Kritične, resnicoljubne, normalne medije. Toda celo v času zelo izrazite medijske »glajhšaltunge« nisem govoril o cenzuri in nesvobodi, temveč o problemih profesionalizma, ki si ne zmore ali noče izbojevati neodvisnosti od centrov kapitalske in politične moči.

No, zdaj smo dočakali čas, ko vlado kritizirajo vsi – in zdaj naj bi imeli cenzuro?

Seveda tudi jaz ne mislim, da je normalno, če se o medijih razpravlja v parlamentu. Toda zdi se mi, kot bralcu, da bi celoten novinarski ceh v Sloveniji moral nekoliko, vsaj malo pogledati tudi vase. Eden od obeh avtorjev zdaj že znamenite peticije je pred leti šest mesecev dan za dnem pisal članke, v katerih je odkrito namigoval, da je nesrečnega nenadoma izginulega »pojočega majorja« dal ugrabiti Janez Janša. Ko se je izkazalo, da je to čista laž, se človek ni niti opravičil. Takrat sem pomislil, da bi uredniki katerega od teh člankov vendarle brez škode lahko vrgli v koš, ne da bi bila s tem omejena novinarska svoboda. Drugi avtor peticije je po televiziji o Janši govoril kot o idiotu, podobnemu nekemu ameriškemu kongresniku. Jaz pač mislim, da je onkraj meja sprejemljivosti javnega govora, če ljudi obtožujemo, da so ugrabitelji, in jih zmerjamo z idioti, pa naj gre za slovenskega ali ameriškega politika. V Sloveniji so danes razmere takšne, da oba poklicna novinarja podobne stvari lahko pišeta ali govorita naprej, ne da bi ju kdo ustavil ali cenzuriral.

Zavedam se dejstva, da je problem novinarske neodvisnosti in etike javne besede kompleksna zadeva. V družbi divja neusmiljen boj kapitala in centrov politične moči, kakor na tako rekoč vseh področjih se tudi v medijih ti interesi križajo. Družbeno ozračje je nasičeno z napetostmi, ki se selijo v povsem osebne sfere človekovega življenja. Mnogim ljudem se od jeze in želje po prevladi megli pogled, škodovati nasprotniku postaja pomembneje kot ustvarjati in dobro delati. Težko je pričakovati, da bodo v takih razmerah novinarji neodvisni in etično subtilni angeli, ki ne podležejo nobenemu vplivu ali pritisku. A prav zaradi takšnega vzdušja bi bilo dobro, ko bi vsi skupaj malo ustavili podivjane konje. K temu bi lahko, skupaj s politiki, največ prispevali prav novinarji. Čez mesec dni bomo »prstan Evropini«, kot je v davnem času prisrčno napovedoval Valentin Vodnik.

In resnično nismo vredni, da imamo svojo demokratično državo, če v tem času ne bomo zmogli najosnovnejše medsebojne strpnosti in korektnosti. Oboje še bolj kakor zaradi Evrope potrebujemo zaradi sebe. Da bomo res živeli na »otoku svobode«, ki bo predvsem otok razuma, pameti in tolerance, kraj, kjer ljudje drug drugega poslušajo in tudi slišijo. Ne pa, da bomo živeli kakor na kakšnem karibskem otoku kaznjencev, kjer zmaguje sila močnejsega in brutalnejšega, bolj zvitega in bolj zahrbtnega. 

In od koder ljudje bežijo, če le morejo.

 

Mednarodni dan proti nasilju nad ženskami

Sunday, November 25th, 2007

17. 12. 1999 je Generalna skupščina OZN določila 25.11. za mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Ženske aktiviste iz raznih neprofitnih organizacij dan obeležujejo že od leta 1981 dalje. Ta dan je bil izbran zaradi brutalnega umora treh političnih aktivistk, sester Mirabal (http://en.wikipedia.org/wiki/Mirabal_sisters) v Dominikanski republiki leta 1960.  Do 10. 12. (mednarodnega dneva človekovih pravic) bo v več kot 120 državah potekalo 16 dni akcij proti nasilju nad ženskami. Tudi v Sloveniji.

In pogledam naše spletne portale (24ur, rtv, delo, dnevnik), če imajo kakšen prispevek na to temo. Niti enega nisem našla. Pravkar v radijskem dnevniku Dogodki in odmevi na RSL1 napovedujejo prispevek. Boste rekli, da je pač nedelja. To povejte ženskam in otrokom v Sloveniji, ki v tem trenutku doživljajo nasilje. Mogoče tudi za vašo steno.

Če koga izmed vas zanima kaj več, si oglejte spodnji spletnih strani:

http://www.unifem.org/campaigns/november25/issue.php

http://www.unfpa.org/16days/

Delavske demonstracije v Ljubljani, 17. 11. 2007

Monday, November 19th, 2007

Da, bila sem tam. In sem zelo vesela, da sem se udeležila tega dogodka. Ker sem se potem počutila, da sem naredila nekaj dobrega, da sem nekaj prispevala za družbo – za delavce. Vsaj s svojo prisotnostjo. Bilo nas je 70.000, čeprav policija navaja številko 17.000. Ker sem bila tam, lahko pač trdim, da nas definitivno ni bilo “le” 17 tisoč. Zakaj policija navaja take podatke, ne vem, mi ni jasno. Še manj pa mi je jasna izjava našega velecenjenega premierja, da so s temi demonstracijami sindikati le želeli ustrašiti vlado in pokazati svojo moč. Te izjave niti ne bi komentirala, ker če vam še ni znano, sem velika nasprotnica Janše, in njegove izjave, s katerimi bi se strinjala, so (žal) zelo redke.

Ampak demonstracije so vseeno bile fenomenalne. Mraz, ki je bil tako “velik”, da so me bolele oči, roke dlani so izgubile svojo naravno barvo kože (ker sem navdušeno fotografirala), vseeno ni pregnal dobre volje, ki jo je bilo čutiti v zraku. Dobro voljo je seveda pogojevala količina alkohola, bifeji na Dunajski cesti so bili nabito polni, a vendar – super je bilo videti ljudi, ki so prišli optimistično izrazit svojo voljo. Se mi je zdelo enkratno, da so bili dobre volje – čeprav mi je kolega rekel, da se mu je zdelo čudno, da so ljudje, ki naj bi demonstrirali, kako s takimi plačami ne morejo živeti, kazali dobro voljo. Zakaj pa ne? S tem so po mojem mnenju pokazali, da še nimajo “broken spirit”, ampak da upajo, da bodo s temi demonstracijami nekaj dosegli.

Srčno upam, da se bo v tej državi nekaj spremenilo. Inflacija je grozna. Pogovarjala sem se z moškim, ki je povedal, da ima njegova žena 500 evrov plače, on pa 1000 evrov. Rekel je, da shajata, a vseeno dodal, kako bi bilo njegovi ženi, če bi bila sama. Lahko posameznik/ica preživi s 500 evri na mesec? TEŽKO. Najemnine, stroški, hrana…

Škoda, ker se premier ne zna postaviti v kožo navadnih ljudi. Vsaj doslej mi še ni dokazal, da se zna. Ne krivim samo njega za nastanek te situacije, a vendarle me zelo preseneča (v negativnem smislu) z izjavami. Pa ne bi začela o (ne)zaupnici vlade.

Za konec naj še omenim, da sem na demonstracijah opazila 4 naše profesorje: Lukšiča, Mencin-Čeplakovo, Malnarjevo in Kurnika. Verjetno jih je bilo še več (upam). Najbolj “cool” se mi je zdel Kurnik – bil je v zadnjih vrstah med študenti, imel je mikrofon (sicer nisem najbolj razumela, kaj je vzklikal), iz zvočnikov pa je tudi prihajala lahka plesna glasba. In so vsi so poplesavali, na čelu s Kurnikom. Res super.

Edino, kar me malce čudi, je to, da nisem opazila veliko kolegov s FDVja. Sploh pa naše generacije. Upam, da se motim, saj je gužva bila res velika. Menim, da se je treba takih stvari udeleževati, saj se tičejo tudi nas. Kot je bil napis na mostu: “Študentski boj=delavski boj!”.

1.JPG 181.JPG 26.JPG 28.JPG311.JPG 39.JPG 421.JPG 58.JPG 66.JPG 81.JPG
Preostale slike najdete na:
http://www.facebook.com/album.php?aid=12378&id=705602477

DVOJNA MERILA

Wednesday, November 14th, 2007

Že nekaj časa me nekaj muči. V bližnji prihodnosti, ko se jima izteče odpovedni rok (baje februarja), Fakulteto za družene vede zapuščata dva profesorja: Matej Makarovič in Matvež Tomšič. Odhajata na Fakulteto za uporabne družbene študije iz Nove Gorice. Prostovoljno? Da in ne. Odpoved sta dala sama. Vendar, ko jima je FDV izrekel konkurenčno prepoved predavanja na fakulteti v Novi Gorici. Razlog: Fakulteta za uporabne družbene študije naj bi bila FDV-ju neposredna konkurečna.

S takim ukrepom se strinjam. Vendar pozor…le ko bo FDV enak ukrep izrekel tudi profesorjem, ki predavajo na Fakulteti za humanistične študije na Primorski Univerzi. Na oddelku za kulturne študije na Fakulteti za humanistične študije po podatkih objavljenih na njihovi spletni strani predava 7 profesorjev iz FDV (lahko, da jih je še več, vseh imen pač ne poznam).

Po mnenju FDV-ja je Fakulteta za humanistične študije manj konkurenčna FDV-ju kot Fakulteta za uporabne družbene študije. To drži? Po pregledu obeh programov menim, da ne. Ker, kaj pa potem “naši” profesorji predavajo v Kopru? Nekaj povsem drugega kot na FDV? Dvomim.

Zajec (najverjetneje) tiči v drugem grmu. Ves svet se pač vrti okoli denarja. Zakaj bi bilo v tem primeru drugače. Primorska Univerza za usluge “naših” profesorjev plačuje poleg plačila samim predavateljem tudi nek znesek Ljubljanski Univerzi in še višji znesek FDV-ju. Univerza v Novi Gorici pa tega ne počne.

Torej…FDV se je prodal boljšemu ponudniku. Kje je že kritična misel? Odplavala je nekam daleč, daleč stran.

VIKANJE?

Wednesday, November 14th, 2007

Ste kdaj razmišljal zakaj (v slovenskem jeziku) obstaja vikanje? Baje na ta način osebi s katero se pogovarjamo izkazujemo spoštovanje. Pa ga res? Lahko le zamenjava “ti” z “vi” s seboj neposredno prinese spoštovanje?

Po moje je potrebno najprej razlikovat med dvema nivojema spoštovanja. Med osebnim spoštovanjem, ki ga imamo posamezniki do oseb na bolj (globji) osebni ravni (npr. družina, prijatelji, itd.) ter med družbenim spoštovanjem, kjer posamezniki spoštujejo osebe, ki imajo v družbi pomembnejši položaj ali opravljajo poklic, ki je v družbi na splošni ravni prepoznan kot pomemben (npr. zdravnik, univerzitetni profesor, itd).

Osebe, ki jih “osebno” spoštujemo ne vikamo, temveč tikamo. Vikamo osebe, katerim to na podlagi njihovega “ugleda” pripada. Vendar kakšne vrste spoštovanje je to? Je to”pravo” spoštovanje? Menim, da ne. Gre za družbeni konsenz, kot bi rekel Durkheim, da se v določenih medosebnih stikih uporablja vikanje.  Da družba lahko funkcionira. Da ne prid do kaosa. Čeprav je ta v omejenem obsegu nujen za funcioniranje družbe.

Vendar vikamo tudi posameznike, ki ne sodijo v omenjeno skupino. Vikamo večino oseb, ki jih ne poznamo. Vikamo osebe, ki jim srečujeo vsakodnevno (npr. prodajalke/prodajalce). Itd. Zakaj vikamo te skupine oseb? Enako kot v zgornjem primeru. Zaradi družbenega konsenza. Zaradi nenapisanih pravil, ki jih večina spoštuje, čeprav zato (večinoma) ni pravega razloga.

Vendar…ali omenjeni druženi konsenz ni le “maska”, ki jo ljudje vsakodnevno nosimo? Ali ne bi bila večina naših medosebnih odnosov v primeru tikanja bolj odprtih, “sproščenih”? Ali bi to pomenilo kaos? Kaos, ki je v določen obsegu potreben. Če je vikanje družbeni konsenz ga lahko z drugačnim družbenim konsezom spremenimo? Bi bil ti zato?

SREČANJE ISA in ASA

Tuesday, November 13th, 2007

Tole sporočilo mi je posredovala Jana Javornik Skrbinšek (sociologinja, ki predava v Veliki Britaniji, v Londonu):

Meetings of the ISA meetings (September 2008, Barcelona) and ASA (August 2008,Boston) - deadlines coming up in December and January   

Since the deadlines for the meetings of the International Sociological Association and the American Sociological Association are coming up soon, I thought I send this around again.

The International Sociological Association will meet from 5 – 8 September in Barcelona. You can find the call for papers of the Research Committees at the following link. http://www.isa-sociology.org/barcelona_2008/rc/rc.htm. The deadlines vary between beginning and mid-December.

The meetings of the American Sociological Association next year will take place in Boston, 1 – 4 August. The conference theme is “Worlds of Work”. The call for papers can be found at:
http://www.asanet.org/cs/root/leftnav/meetings/2008_call_for_papers Papers (20 page) need to be submitted online, Submission policies can be found at:
http://www.asanet.org/cs/root/leftnav/meetings/2008_participation_policies#submission
The deadline is 16 January. Usually, one is notified in March.

The British Academy supports the attendance of international conference. The grants vary, the grant for the US East Coast is £ 400. Deadlines for submission are 15 October, 15 January and 15 April. You will need one reference. You find more information at http://www.britac.ac.uk/funding/guide/ocg.html Best wishes,

Jana

Kje je moja druga polovica

Monday, November 5th, 2007

V vsakdanjem pogovoru je dostikrat mogoče zaslediti nekatere izraze, ki meni ne gredo v glavo. Uporabljajo se skorajda nagonsko. Izraz, ki me vedno vrže s tira, je na primer “boljša polovica”. Uporablja ga zelo veliko ljudi v moji okolici in tega jim ne morem zameriti. Pa vendar.

Kako težko je reči: “Ej, se dobimo dons na pivu, pa povab še svojega/-o fanta/punco.” Ne, namesto tega je mogoče slišati: “Prid na pivo pa rec še svoji boljši polovici.” Kakšna boljša polovica, lepo vas prosim. A če sem jaz boljša polovica, je moj partner slabša? Koliko slabša? A sem jaz 100% dobra, on je pa tam nekje 70%? Naj mi nekdo definira to. Ker nazadnje ko sem pogledala, sva oba imela vse noge, roke in ostale vitalne organe. Ne vem, koga zdej pol manjka…

Drug posrečen izraz, ki ga nekateri uporabljajo za svoje fante/punce/može/žene, je “prikolica”. Poglejmo kaj ima SSKJ za povedati o prikolicah:

prikólica -e ž (ọ̑) vozilo brez lastnega pogona, ki se pripne, priključi k vlečnemu vozilu, zlasti za prevažanje tovora: pripeti prikolico; naložiti na prikolico; tritonska prikolica / avtomobilska, traktorska prikolicaagr. nakladalna prikolica; teh. enoosna prikolica; tur. počitniška ali stanovanjska prikolica hiši podobno vozilo brez lastnega pogona za prebivanje, prenočevanje, zlasti na počitnicah // vozilo brez lastnega pogona, ki se pritrdi ob motorno kolo, za spremljevalca: sesti v prikolico; dirke motorjev s prikolicami ● ekspr. ni hotel biti samo prikolica, zato je družbo zapustil biti odvečen, neenakopraven član; pog., šalj. njegova prikolica se je nekaj razburjala, pa jo je hitro utišal njegova žena, spremljevalka

Kot vidimo, je raba samostalnika prikolica za poimenovanje žene oziroma spremljevalke dejansko navedena v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, kar verjetno pomeni, da mora biti že kar precej ponarodela. SSKJ sicer ta izraz navaja kot šaljiv. Pa naj bo, imam pa pravico, da me moti, če me imajo za vozilo brez lastnega pogona, ki se pripne, priključi k vlečnemu vozilu – ali če to nekoliko poosebim: osebo brez lastnega pogona, ki se pripne, priključi k vlečni osebi.
Se znam tut sama čist lepo kam privlečt, če je treba. Se pa verjetno strinjamo, da je kdaj pa kdaj stvari resnično bolje početi v dvoje :)