Archive for December, 2007

Avtocesta mimo Trebnjega

Monday, December 24th, 2007

Ko se človek prvič pelje po avtocesti iz Ljubljane proti Dolenjski, je verjetno nemalo presenečen. Nekaj kilometrov pred Trebnjem se avtocesta konča in zoži v dotrajano, staro cesto. Cesta taka tudi ostane vse do Novega mesta oziroma do odseka Lešnica – Kronovo, ki se trenutno že gradi in naj bi nas nekega lepega dne povezal z avtocesto, ki vodi proti Hrvaški.

Avtoceste se ne gradijo s svetlobno hitrostjo, to je jasno. Tudi dokaj razumljivo je. Sicer se človek včasih pelje mimo avtocestnih gradbišč in vidi vrle strice v oranžni opravi, ki vidno dobivajo žulje na bradi, ker z njimi slonijo na lopatah. A jih je mogoče videti tudi v neznosni vročini in peklenskem mrazu, ko premetavajo kupe peska in ravnajo trase. Če so bolj počasni, jim jaz v bistvu ne zamerim. Tudi sama bi v takih delovnih razmerah ubrala sebi lasten tempo.

Vendar delo teh gospodov sploh ni tisto, kar mene pri načrtovani gradnji avtoceste mimo Trebnjega tako moti. Moti me predvsem to, da se dotična dela po vseh letih dogovarjanj in prerekanj sploh še niso začela.

Glavna dilema pri gradnji te avtoceste je bila dolgo časa le ena: kje avtocesto speljati. Tako smo imeli na eni strani zagovornike dolinske variante. Ti so za to, da se avtocesta spelje tik ob Trebnjem oziroma verjetno tam, kjer že sedaj poteka cesta (ki pa ni avtocesta!) mimo tega mesta. Na drugi strani so bili zagovorniki pobočne variante, katerim srce bolj ogreje ideja, da bi se avtocesta speljala po pobočjih bližnjih hribov. Tako bi bil promet bolj oddaljen od samega centra mesta. Koliko je to v interesu prebivalcev Trebnjega, niti ne vem. Načeloma se mi zdi, da če mimo mesta že poteka avtocesta, ni neke blazne razlike ali poteka v neporesredni bližini ali pa 800 metrov stran od skrajnih robov mesta. Konec koncev so danes v bližini mest sestavni del avtocest tudi protihrupne ograje. Zdi se mi, da je bil med argumenti tistih, ki si želijo pobočne variante, glavni ta, da bi pobočna varianta omilila hrup, ki ga povzročajo vozila. Kar se mi zdi za lase privlečen razlog. Promet mimo Trebnjega je že sedaj glasen in zelo številčen. Je pa res, da se ravno na ta račun velikokrat zabaše in dobesedno stoji – potemtakem tudi ni švigajočih avtomobilov, ki bi povzročali neznosen hrup. Avtocesta, ki bi potekala po trenutni trasi stare, dobesedno razmajane regionalne ceste, bi vsekakor promet pognala. Morda je zato nekatere bolj sprejemljiva pobočna varianta. Na to se res ne spoznam, poleg tega ne bivam v Trebnjem, tako da niti nimam osebnega interesa glede tega, kje avtocesta poteka. Le da enkrat bo.

No, kot kaže so se razprtije glede variante in načina gradnje končno umirile. Kolikor lahko sklepam iz internetnih člankov, so na koncu ubrali nekakšno srednjo možnost med obema variantama. Po poročanju Dela in podatkih DARS-a, je bila 11. septembra letos končno podpisana pogodba med DARS-om in najugodnejšimi izvajalci, ki bodo začeli graditi enega od treh nedokončanih odsekov avtoceste proti Hrvaški (ostala dva odseka sta še Lešnica-Kronovo, ki se že gradi in odsek Ponikve-Hrastje, ki naj bi se prav tako kmalu začel graditi).

Slišati je, da naj bi bil odsek avtoceste mimo Trebnjega zgrajen do konca leta 2008. V kar vsakdo, ki je že kdaj sledil napovedim o gradnji česarkoli državnega, verjetno podvomi. Še bolj pa v to dvomim, ker do danes zjutraj ni bilo niti sledu o začetku kakršnihkoli del na tej trasi. Čeprav pa se mi res zdi, da so že posekali nekaj dreves na tistem pobočju. Morda se le premika.

Javni prevoz v Ljubljani

Tuesday, December 18th, 2007

Sicer se mi zdi, da smo na to temo že nekaj rekli pri temi o avtobusnih postajališčih, ampak vseeno ne morem mimo “dogodkov”, ki so se mi pripetili danes, in zaradi katerih bo LPP dobila moje “ostro” pismo. Upam samo, da bo naletelo na prava ušesa… če pa ne drugega, bom vsaj mirno spala :)

Torej, danes ob 13.45 sem zaključila z delom in se pri faksu na Dunajski usedem na avtobus št. 6, ki je peljal proti centru. Na Gospodarskem razstavišču prečkam cesto, in se postavim na postajališče, ker sem hotela z avtobusom št. 7 priti do Cityparka. Vse lepo in prav, za to varijanto pa sem se odločila, ker se mi ni peljalo skozi cel center, zaradi gneče seveda.

Verjeli ali pa ne, na 7-ico sem čakala celih 40 minut. Že po 20 minutah mi je postalo sumljivo, zato sem ljudi, ki so čakali z mano, začela spraševati, če ima mogoče 7-ica kakšen obvoz, vsi so pa rekli, da ne, ker ima isto progo kot pred spremembami, in da običajno vozi na 15 minut. Med tem časom je po nasprotni strani cesti mimo peljalo 4 7-ic.

Ni mi jasno. Ljudi se spodbuja, naj uporabljajo javni promet. V Ljubljani imamo le eno vrsto. Kot vidim in verjetno tudi sami doživljate, je tale naš LPP popolnoma neučinkovit, in roko na srce – 17 evrov stane študentska vozovnica, da potem čakam 40 minut na avtobus, ki naj bi peljal na 15 minut. Vem, da je nemogoče pričakovati, da bodo avtobusi vozili točno po voznem redu, ampak tole danes je bilo višek. Sicer se zelo rada peljem z avtobusom (to vrsto prevoza uporabljam pozimi), ampak danes mi je bilo zelo žal, da ni že pomlad, ker sem zelo pogrešala svoje kolo!

Razočaranje na polni črti. V glavnem, in potem ko je avtobus končno pripeljal, se seveda nisi mogel normalno obrniti, ker je bila taka gneča. Zakaj potem toliko ljudi (vključno z mano) raje uporablja osebni avtomobil? Ker mi ni treba zjutraj vstati eno uro prej, da bom pravočasno prišla tja, kamor sem namenjena; ker sem v avtu “komot” in mi noben neznanec ne kašlja za vratom; ker ne rabim na avtobusnem postajališču zmrzovati; ker ne želim iti vsa živčna od doma, upajoč, da mi avtobus ne bo ravno speljal pred nosom; in še bi lahko naštevala.

Da, gneča je v mestu predvsem zato, ker se v Ljubljani povprečno vozi 1,2 prebivalca v avtomobilu. Da, dostopnost rabljenih avtomobilov se je povečala in marsikdo si danes privošči avto. Raje to kot avtobus. Pa jim (nam) gre resnično za zameriti? Ne vem.

p.s.: o tem pa si lahko več preberete v Uršičevi knjigi: Urbani prostori potrošnje (2003) – za tistega, ki ga to zanima, zelo priporočam!

SLOVO MODRE JAHAČICE

Saturday, December 15th, 2007

Jah, kaj čem tudi do tega bi prej ali slej prišlo. V mojem primeru prej kot v primeru večine ostalih študentov 4. letnika.  

Pred mano je le še sedem dni predavanj na FDV-ju. V času ne-bivanja v Sloveniji se mislim posvetiti okolju (Turku) in družbi v kateri bom živela (Finska). No, pa tudi na meni ljube ljudi v Sloveniji seveda ;) ne mislim pozabiti. Ko pridem nazaj bom pa skoraj že absolventka. Takrat bodo moje misli usmerjene v druge smeri, dejavnosti, drugo življenjsko obdobje. Zato ne gre drugače kot, da se poslovim od pisanja na prvi strani bloga. Bom pa  še kaj napisala o izkušnji študentske izmenjave v stilu kolegice Ane, na strani “na tujem” ter kdaj kakšen prispevek pokomentirala.

Eden izmed najbolj trajnejših in lepih spominov na FDV je nedvomno čas dveh let razmišljanj, “pametovanj” in mojega teženja sošolki Marini Barkovič, da ja ponovno obudiva spečega modrega jezdeca. Do česar je potem tudi prišlo, čeprav so poti nekaterih ljudi potem zašle v druge (orto indivdualistične) smeri imamo vsaj tale blog, za kar je najbolj zaslužna Nina Hlebec.  

Za vse, ki spremljate moje pisanje na temle blogu ali sicer poznate moja razmišljanja o študiju na FDV-ju. Vsa kritična razmišljanja in tudi pohvale (zakaj je velika večina komentarjev le pod kritičnem razmišljanjem?) so bila napisana, ker mi ni vseeno. Sociologijo imam rada od 3. letnika gimnazije dalje in, ko na FDV-ju vidim stvari, ki bi bile lahko urejene, organizirane in vsebinske opredeljene mnogo bolje kot so, bom to povedala. Taka pač sem. Takšnih bi moralo biti več študentov.  

Kritično misleče študente, ki jih ni strah izražati svoja mnenja, bi si morala želeti tako Fakulteta za družbene vede, Oddelek za sociologijo ter tudi Katedra za analitsko sociologijo.  

Na vprašanje, če si jih res želijo ter ali ni lažje delati z nekritičnimi študenti (ki se npr. ne upajo niti podpisati pod peticijo, ker jih bo naslednje leto učil profesor na katerega se peticija med drugim nanaša) si odgovorite sami.   

Hvala vsem, ki ste moje zapise brali!

Polona Černič

»Zakon o preprečevanju nasilja v družini«

Tuesday, December 11th, 2007

Že kar nekaj časa nazaj, 29.11., sem se na Filozofski fakulteti udeležila okrogle mize z naslovom »Kaj prinaša novi Zakon o preprečevanju nasilja v družini«. Organizirala sta jo Oddelek za sociologijo na Filozofski fakulteti in Sekcija za  Spol in družbo pri Slovenskem sociološkem društvu.

Bilo je zanimivo; odlično izbrani gostje; tudi med občinstvom so bili ljudje, ki poznajo področje o katerem je tekla debata; zanimiva debata. Škoda le, ker sem po 2.15 mogla iti.

Vse čestitke organizatorkam/organizatorjem za odlično izvedbo!!!

Ter še na več takšnih dogodkov v okviru Slovenskega sociološkega društva.

(SPET) NEKI NE RAZUMEM

Tuesday, December 11th, 2007

Večina vas ve, da odhajam čez slab mesec na Erasmus izmenjavo. Tam bom poslušala predmete in nekaj od teh se mi jih bo priznalo na FDV-ju, ko pridem nazaj.

Vpisni postopek v višji letnik zahteva od študenta, ki bo del leta ali celo študijsko leto opravljal v tujini, da izbere celoten predmetnik
(tudi vse izbirne predmete), čeprav že takrat ve, da nekaterih predmetov ne bo opravljal na FDV-ju. Ima jih zapisane v spletnem referatu. Enako kot imajo študenta  v svojem spletnem referatu zapisanega profesor/profesorji, pri katerem si izbral nek predmet (ki ga pa ne boš sploh opravljal).

In tako pride do situacije, da sta me včeraj in danes, dve različni sošolki opozorili ali jaz hodim na nek seminar ali ne. Profesorica, ki preverja prisotnost me vsak teden kliče, mene ni bilo še nikoli na predavanjih in se ji zdi to zelo čudno. Kje hudiča sem! ;(

Sama sem profesorico (in vse druge profesorje pri katerih imam vpisane predmete in me ne bodo nikoli videli) na začetku semestra obvestila kakšna je moja situacija. Vsi smo ljudje in vsak od nas kdaj kaj pozabi zato sem profesorici danes še enkrat poslal mail. Čeprav mi tega niti ne bi bilo treba.

Bistvi tegale pisanje je: ne razumem zakaj se takšna stvar ne more kako drugače uredit? Mislim, da bi to ne bi zahtevalo veliko truda in časa. Zakaj se ne bi že pri vpisu označilo katere predmete si vzel le zato ker jih moraš, čeprav jih ne boš nikoli opravljal? Ali kako drugače? Ker takšen sistem je tudi za same profesorje čuden. Ne le za študenta, ki se mora s tem ukvarjat.

P.S.: Na strani NA TUJEM sem objavila 2. del pisanja kolegice Ane, ki je v tem semestru na Erasmus študentski izmenjavi v Brnu. PRIPOROČAM! :)

KVALITETA, NE KVANITETA

Sunday, December 9th, 2007

Pred kakšnim tednom me je neka študentka 2. letnika, po naključnem poznanstvu, zaprosila za pomoč pri predmetu Sociološko raziskovanje, pri katerem rabijo znanje dela z SPSS-om. Problem je, ker bolonjski študenti predmeta informatike nimajo v predmetniku v prvih 3. letnikih (mogoče je v programu 4. letnika, vendar ta še ni objavljen na spletni strani FDV-ja). Tako se ne kolegica, ne njeni sošolci niso mogli nikjer naučiti uporabljati program SPSS. Zato me je prosila, če ji lahko kako pomagam.

Je sploh mogoče kaj smiselnega reči na to, razen tako zelo očitnega (WTF;()?

Kot prvo je treba povedati, da to ne more biti odgovornost profesorja, ki uči predmet. V 60 urah (1.5 ure na teden) je že snov težko predelati, kaj šele da bi študente naučil še delat z SPSS-om. To je na meji nemogočega. Še manj kot profesor so odgovorni študenti.  

Ne preostane drugega kot ugotoviti, da je program študija (kdo ga je sestavljal ?!) sestavljen čudno, brez neke globje analize (osnovnih) znanj, ki naj bi jih študent tekom študija pridobil ter brez upoštevanja, da smo se pri nekaterih predmetih starega študijskega programa (npr. informatika) pa mogoče res nekaj (malega) naučili. (Celoletne) vaje pri informatiki in metodologiji družboslovnega razisokvanja niso bile le izguba časa. Daleč od tega.  

Kaj se lahko v takšni situacije sploh stori?

  1. Profesor se lahko vda v usodo in od študentov preneha zahtevati znanje  uporabe SPSS-a. SEM ODLOČNO PROTI. Znati uporabljati SPSS je med najbolj osnovnimi znanji, ki bi jih morala Fakulteta za družbene vede zahtevati od svojih študentov.
  2. Druga možnost. Ustvarjalci bolonjske reforme na FDV-ju naj se globoko zamislijo in morda, če bodo res odkriti, bodo uvideli, da marsikatere zadeve v bolonjskih študijskih programih niso niti približno dobre, kaj šele idelane. Pregovor, da se počasi daleč pride pač v nekaterih situacijah še vedno velja. Verjetno pa jih bodo prehiteli (precej) nezadovoljni (bolonjski) študenti, kot je mogoče brati na kakšnem forumu. Njihova pisanja je mogoče strniti v en stavek: potrebno je reformirati bolonjsko reformo na FDV-ju! Jo približat bolonjski deklaraciji!

Čas bi bil, da iz stanja obremenovanja z številom vpisnih mest (jih bo 40, 45 ali 50) premaknemo v stanje zagotavljanja čim višje kvalitete študija. To bi v prihodnosti lahko bila konkurenčna prednost FDV-ja. Pomanjkanje finančnih sredstev pa naj fakulteta začne iskati na trgu.

Vem, lahko in poenostavljeno rečeno. Samo kaj, če sem pa že ne vem koliko krat na FDV-ju (nazadnje na zaposlitvenem mostu) slišala, da pa ja ni problem najti zaposlitev diplomantom (sociologom) FDV-ja na trg-u. Če je to res?! Potem tudi naši “veliki fakultetni mami” to ne bi smelo predstavljati večjih težav.

Kot je rekla ena izmed udeleženk sociološke okrogle mize na zaspolitvenem mostu: “razmišljati je potrebno le pozitivno in optimistično”.