Ko se človek prvič pelje po avtocesti iz Ljubljane proti Dolenjski, je verjetno nemalo presenečen. Nekaj kilometrov pred Trebnjem se avtocesta konča in zoži v dotrajano, staro cesto. Cesta taka tudi ostane vse do Novega mesta oziroma do odseka Lešnica – Kronovo, ki se trenutno že gradi in naj bi nas nekega lepega dne povezal z avtocesto, ki vodi proti Hrvaški.
Avtoceste se ne gradijo s svetlobno hitrostjo, to je jasno. Tudi dokaj razumljivo je. Sicer se človek včasih pelje mimo avtocestnih gradbišč in vidi vrle strice v oranžni opravi, ki vidno dobivajo žulje na bradi, ker z njimi slonijo na lopatah. A jih je mogoče videti tudi v neznosni vročini in peklenskem mrazu, ko premetavajo kupe peska in ravnajo trase. Če so bolj počasni, jim jaz v bistvu ne zamerim. Tudi sama bi v takih delovnih razmerah ubrala sebi lasten tempo.
Vendar delo teh gospodov sploh ni tisto, kar mene pri načrtovani gradnji avtoceste mimo Trebnjega tako moti. Moti me predvsem to, da se dotična dela po vseh letih dogovarjanj in prerekanj sploh še niso začela.
Glavna dilema pri gradnji te avtoceste je bila dolgo časa le ena: kje avtocesto speljati. Tako smo imeli na eni strani zagovornike dolinske variante. Ti so za to, da se avtocesta spelje tik ob Trebnjem oziroma verjetno tam, kjer že sedaj poteka cesta (ki pa ni avtocesta!) mimo tega mesta. Na drugi strani so bili zagovorniki pobočne variante, katerim srce bolj ogreje ideja, da bi se avtocesta speljala po pobočjih bližnjih hribov. Tako bi bil promet bolj oddaljen od samega centra mesta. Koliko je to v interesu prebivalcev Trebnjega, niti ne vem. Načeloma se mi zdi, da če mimo mesta že poteka avtocesta, ni neke blazne razlike ali poteka v neporesredni bližini ali pa 800 metrov stran od skrajnih robov mesta. Konec koncev so danes v bližini mest sestavni del avtocest tudi protihrupne ograje. Zdi se mi, da je bil med argumenti tistih, ki si želijo pobočne variante, glavni ta, da bi pobočna varianta omilila hrup, ki ga povzročajo vozila. Kar se mi zdi za lase privlečen razlog. Promet mimo Trebnjega je že sedaj glasen in zelo številčen. Je pa res, da se ravno na ta račun velikokrat zabaše in dobesedno stoji – potemtakem tudi ni švigajočih avtomobilov, ki bi povzročali neznosen hrup. Avtocesta, ki bi potekala po trenutni trasi stare, dobesedno razmajane regionalne ceste, bi vsekakor promet pognala. Morda je zato nekatere bolj sprejemljiva pobočna varianta. Na to se res ne spoznam, poleg tega ne bivam v Trebnjem, tako da niti nimam osebnega interesa glede tega, kje avtocesta poteka. Le da enkrat bo.
No, kot kaže so se razprtije glede variante in načina gradnje končno umirile. Kolikor lahko sklepam iz internetnih člankov, so na koncu ubrali nekakšno srednjo možnost med obema variantama. Po poročanju Dela in podatkih DARS-a, je bila 11. septembra letos končno podpisana pogodba med DARS-om in najugodnejšimi izvajalci, ki bodo začeli graditi enega od treh nedokončanih odsekov avtoceste proti Hrvaški (ostala dva odseka sta še Lešnica-Kronovo, ki se že gradi in odsek Ponikve-Hrastje, ki naj bi se prav tako kmalu začel graditi).
Slišati je, da naj bi bil odsek avtoceste mimo Trebnjega zgrajen do konca leta 2008. V kar vsakdo, ki je že kdaj sledil napovedim o gradnji česarkoli državnega, verjetno podvomi. Še bolj pa v to dvomim, ker do danes zjutraj ni bilo niti sledu o začetku kakršnihkoli del na tej trasi. Čeprav pa se mi res zdi, da so že posekali nekaj dreves na tistem pobočju. Morda se le premika.
ne mislim pozabiti. Ko pridem nazaj bom pa skoraj že absolventka. Takrat bodo moje misli usmerjene v druge smeri, dejavnosti, drugo življenjsko obdobje.