Archive for February, 2008

Čokolada in bonton

Saturday, February 23rd, 2008

Obstaja veliko razlogov, zakaj nekdo v današnji družbi izpade čuden. Obstaja tudi veliko družbenih norm, katere mnogi čisto nezavedno upoštevajo. Ena izmed takih navad je, da ko se gre na obiske (h sorodnikom, prijateljem in tako naprej), se prinese nekaj s sabo. Moškim se ponavadi prinese steklenico vina, ženskam pa bonboniero ali čokolado. O nesmislu take delitve ne bi razpravljala, osebno bi bila dosti bolj vesela recimo steklenice dobrega vina kot čokolade (če ljudje resnično čutijo, da mi morajo nekaj prinesti), a pustimo to.
Jaz v situacijah, ko nekdo prihaja k meni na obisk, izpadem čudna vsaj na dveh nivojih. Ne maram čokolade. Še bolj čudaško pa se ljudem zdi, da jim to povem. Prijazno in s dobrimi nameni. Draga teta/stric/kolega: “Najlepša hvala za darilo, resnično ne bi bilo treba (resno mislim, to ni fraza), ampak jaz ne maram čokolade, drugič prihranite denar”.

Mislm, a je res tako grozno bit iskren in dat take stvari na plano? Saj ne mislim nič slabega s tem. Po eni strani sem sicer vesela, da se ljudje spomnijo name, a res nisem mnenja, da je za to sploh potrebno kakršnokoli darilo. Vendar ljudje so vztrajni s svojimi navadami in svojim dojemanjem bontona. Doma imam na kile čokolad, ki jih potem razdajam naprej – samo zato, ker ljudje čutijo, da mi morajo prinest to rjavo kakavno radost iz neke dolžnosti, da izpadejo lepo vzgojeni. Pa naj jim bo. Mislim, da bom z dopovedovanjem svojega prenehala, vzela čokolado in se lepo zahvalila ter čokolade še naprej razdeljevala ljudem, ki jo majo zares radi. Z glavo skozi zid pač ne gre :)

SMISEL JE V DOBREM IN V (NOTRANJEM) MIRU

Saturday, February 23rd, 2008

V spomin na Janeza Drnovška objavljam njegov zadnji, menim da odlični, zapis. Škoda je ker je moral umreti pri svoji starosti. Upam, da mu je bolezen “naklonila” dovolj časa, da je (resnično) našel svoj mir.

Kaj si želimo v življenju?
Mir. In iščemo smisel svojega bivanja.

Moramo iskati svoj smisel?
Seveda. Ste ga morda vi našli?

Je smisel bivanja v izpolnjevanju materialnih želja?
Za mnoge ljudi je res tako.

Pa so res našli smisel?
Našli so smisel v nesmislu.

Je izpolnjevanje materialnih želja nesmiselno?
Nesmiselne so želje.

Saj ne moremo biti brez želja?
Če smo brez želja in pričakovanj, smo tudi brez skrbi. Smo mirni.

Je dovolj, da smo mirni?
Če smo mirni, smo našli smisel.

Je mir tisto, kar iščemo?
Mir je tisto, kar lahko najdemo.

Je poleg miru še kaj, kar iščemo?
Iščemo lahko, le najti ne moremo.

Najdemo lahko uspeh, denar, moč in slavo.
A izgubimo svoj mir.

Če imamo vse to, še potrebujemo mir?
Še bolj ga potrebujemo.

Pa ga potem ne moremo najti?
Le, če nismo navezani na uspeh, denar, moč in priznanje.

Težko je ne biti navezan na vse to!?
Če smo navezani, nas skrbi, nas je strah, da bomo to izgubili. Strah in skrbi pa prinašajo nemir.

Saj je vsakogar strah ali pa ga kaj skrbi!?
Ker si prizadeva, da bi kaj pridobil ali obdržal.

Strah nas je smrti!?
Ker smo navezani na materialno bivanje.

Saj je vsako bivanje materialno!?
Lahko je tudi duhovno.

Kakšno je duhovno bivanje?
Tisto, ki presega materialno.

Kako ga lahko presega?
Tako, da presega navezanosti.

Tudi navezanosti na življenje?
Tudi navezanosti na življenje.

Če nismo navezani na življenje, potem smo mirni?
Potem smo mirni. Niti smrti se ne bojimo, še manj česarkoli drugega.

Ali je to smisel, ki ga iščemo?
Takšen mir iščemo. Če ga ne najdemo, smo ujetniki strahov in skrbi.

Pa je življenje brez materialnih navezanosti res smiselno?
Ali so strahovi in skrbi smiselni?

Poleg miru mora biti še kaj, kar daje našemu življenju smisel!?
Res je. Dobrota.

Dobrota?
Ustvarjati moramo dobro. To daje našemu življenju smisel.

Torej mir in dobro?
Mir in dobro.

Nadlegovanje

Saturday, February 23rd, 2008

Tale post bi rada posvetila vsem (mladim) ženskam, ki ste kdaj bile “žrtve” nadlegovanja. Meni se namreč to kar pogosto dogaja, in ker imam zelo nizek prag tolerance do tega, me to tudi prizadene. Nisem ena tistih žensk, ki jim “paše”, da jih drugi moški brez sramu opazujejo (s tem mislim na tisto odkrito gledanje, tudi v predele telesa, kamor naj se ne bi gledalo). Tako se tudi ne oblačim provokativno; menim, da oblačim svojim letom primerno in, da s svojo pojavo ne izzivam. Vsekakor si ne želim, da bi me predvsem starejši moški gledali in komentirali moj izgled, še manj pa si želim, da bi z mano vzpostavili kontakt in še najmanj, da bi se me dotikali. Tole zadnje se mi zdi še najbolj pomembno, ker s tem oseba prekorači mejo in vdre v osebni prostor druge osebe, ki ji to ni dovolila.

To se mi je zgodilo danes. Rada hodim na fitnes, tudi zaradi samega izgleda, vendar predvsem zaradi bolečin v kolenih in gležnjih. S fitnesom si pomagam okrepiti mišice na nogah in posledično me manj bolijo sklepi. Vsesplošno znano je, da na fitnes v veliki večini hodijo moški, zadnje čase pa videvam tudi precej žensk. Manj znano pa je, da bi nekatere ženske rade hodile na fitnes, vendar tega ne počnejo ravno zaradi prevladujoče moške populacije. Resno, nimam nič proti, če me moški od daleč opazuje… ne da si tega želim, ampak me ne moti, ker ni blizu mene. Zato sem se danes tako razburila, ko sem delala vaje za zadnjico – na fitnesu obstaja posebna klopica, čez katero se sklanjaš in dviguješ, ter s tem utrjuješ zadnje mišice na stegnih in zadnjici. Medtem ko sem to delala, se mi je približal moški, starejši od mojega očeta, in pohvalil, da sem “ena sama mišica, super izgledate”. Nisem posebej odreagirala, v ogledalu pa sem naenkrat opazila njegovo roko, ki se je bližala moji zadnjici. Sicer me ni “pošlatu”, ampak se me je dotaknil malce pod pasom. Znorela sem in ga udarila po roki, nato pa ga nadrla, da nima nobene pravice se me dotikati. Nasmejal se je in odšel stran. Pet minut zatem me je že nekaj spraševal, kot da se ni nič zgodila, jaz pa sem ga ignorirala.

Ženske ne prosimo, da se nam kaj takega zgodi. Počutila sem se izredno nelagodno in jezno, vendar sem bila ponosna nase, ker sem ga nadrla. Torej, ker sem bila sama na fitnesu (mojega fanta pač ravno danes ni bilo zraven), je on imel pravico prihajati blizu mene, čeprav sem dajala jasne znake, da ga ignoriram, in se brigala zase. Še dve uri zatem sem bila presneto jezna. Ker ne razumem, dejansko ne razumem. To se mi dogaja, žal pa tega resnično ne toleriram. Spoštujem tuj osebni prostor, zato pa tudi toliko cenim svojega lastnega. Lahko bi vam opisala še desetine primerov nadlegovanja, za vse pa resnično ne razumem, zakaj so se zgodili. Sem močen karakter, ampak take reči me prizadenejo in mi izbruhne moj temperament na plano. Me prav malo briga, če kdo, ki je zraven, pomisli, da sem čudna… tisti, ki pri meni prestopi mejo (in ta moški danes jo je sigurno), bo to jasno izvedel v isti sekundi.

Ženske ne smemo biti tiho in se v takih primerih samo nasmejati in iti naprej, kot da se ni nič zgodilo. Danes sem se počutila ogroženo in sem se postavila zase. Tako mislim, da bi morale vse ravnati, čeprav sem že bila priča, ko je punci bilo očitno nelagodno ob nekem pogovoru s starejšim moškim (videla sem, da se mu je počasi izmikala, on pa je vztrajal), pa ni nič storila proti temu. Živa groza! Taki nadlegovalci potem mislijo, da ne delajo nič narobe! Ravno takim je treba jasno in glasno dopovedati, da naj se umaknejo…Meni osebno je žal, da ravno danes ni bilo zraven mojega fanta, saj vem, da bi on ukrepal in bi se jaz počutila varno. Tako pa sem bila prepuščena sama sebi, ampak se nisem pustila.

Vem, da nisem edina, ki se ji to dogaja, in verjamem, da mnoge ženske na take reči reagirajo tako kot jaz. Pogumno. Postavijo se zase. Žalosti pa me, da je vedno več takih žensk, ki iščejo pozornost (provokativno oblačenje, obnašanje, itd.), nadlegovalci pa potem tudi zaradi takih (vendar predvsem, ker so sami tako neumni) svoje početje projecirajo na vse ženske. Menim tudi, da je preveč žensk tiho v takih primerih in se ne postavijo zase. Živim(o) v svobodnem svetu, kjer nobenemu ne kratim njegovih/njenih pravic in pričakujem, da tudi nihče ne bo kratil pravic meni. Pravic do tega, da se počutim varno, da se ne počutim nelagodno in, da imam svoj mir, ko si ga želim.

Študent naj bo

Thursday, February 21st, 2008

Na faksu imam en predmet po imenu Pravo Evropske unije. V okviru tega predmeta naj bi se včeraj vsi študentje udeležili okrogle mize o Lizbonski pogodbi, ki je potekala na Centru Evropa. Kljub temu, da poznam sloves, ki obkroža FDV-jevce, sem pričakovala udeležbo skorajda vseh nas, saj je konec koncev to snov, ki jo bo potrebno znati za izpit – predvidevajmo, da je ljudem, ki so se vpisali na FDV vsaj nekaj do tega, da naredijo izpite, če že znanja ne mislijo odnest od tu.

Pa sem se kljub vsemu zmotila. Ob petih, ko se je okrogla miza začela, sem bila tam jaz, naša profesorica in nekaj pametnih (no, ja) glav Slovenije, ki se ukvarjajo z Evropsko unijo in njenimi spremembami. Nekoliko kasneje se je prikazal še en sošolec. Drugih nisem zasledila. Okrogla miza sama po sebi je bila srednje zanimiva (pač en kup učenjakov z dolgimi besedami), a dokaj koristna, ker je dala vsaj približen oris, na katera področja ureditve EU bo posegala Lizbonska pogodba.

Da razčistimo. Pravo EU je IZBIREN predmet na FDV-ju. Nekdo, ki si tak predmet IZBERE, bi po mojem mnenju moral pokazati vsaj nek minimalen interes tudi za aktualne stvari, ki se v zvezi z EU dogajajo (Lizbonska pogodba, o kateri je bilo govora na včerajšnji okrogli mizi, je pač ena taka stvar). A za moje sošolce očitno to ne velja. Okrogla miza je bila brezplačna in udeležba na njej je bila predvidena v okviru naših predavanj. Udeležili smo se je trije (skupaj z izvajalko predmeta).

Sem načeloma proti šolninam. A resnično se mi zdi, da če bi vsakdo moral v svoj študij vložiti nekaj tisoč evrov na leto, bi se prekleto potrudil, da od njega odnese čisto vse, kar lahko. Tako pa samo pri nas še vedno priča veliki apatiji študentov, ki samo čakajo, da bodo v roke dobili diplomo ter z njo začeli mahati pred potencialnimi delodajalci, za resnično znanje pa je redkokdo pripravljen narediti kaj več kot naučiti se en kup formul na pamet ali memorizirati goro zapiskov.

POLEPŠAN DAN

Saturday, February 16th, 2008

Pripravljam eno predstavitev. Med iskanjem nekih podatkov sem neletela na članek iz Dela v katerem sta bili dve zanimivi zadevi, “šala” in izjava.

“Šala”:

»Profesorji filozofske, pravne, ekonomske, medicinske in fakultete za družbene vede (FDV) se odločijo, da dajo svojim študentom isto izpitno literaturo – letošnji telefonski imenik. Odzivi so različni. »Študenti na filozofski se vprašajo, v čem je smisel, tisti na pravu, kaj je dodatna literatura. Ekonomiste zanima, v čem je dobiček. Medicinci ob novici rečejo: ‘Aja, a prejšnjega tudi?’ FDV-jevci pa, ali so skrajšani izpiski že v fotokopirnici.« :D

Treba je priznat, da za veliko večino študentov FDV-ja to drži. Še nekaj je značilno za študente FDV-ja (vsaj za ne-bolonjski program). Daleč največja udeležba na predavanjih je ob koncu semestra in naj pogostejši stavek: “A mi posodiš zapiske, k pač “nisem mogel” (beri: v večini primerov se mi ni dal) hodit na predavanja k pač…”.

Izjava:

»Včasih je bilo znanje vrednota. Ko so profesorji predavali, so študenti poslušali. Zadnje čase pa dobivam vtis, da pridejo nekateri samo po list papirja – diplomo – in znanje ni več tako pomembno,« meni profesorica dr. Monika Kalin Golob s fakultete za družbene vede in prodekanja za dodiplomski študij. »Velikokrat rečejo, da jim znanje, ki jim ga podajamo, nikoli ne bo prišlo prav, pozabljajo pa, da gre za širše neobrtniško znanje (vseučilišče), ki ga človek potrebuje za splošno razgledanost in izoblikovanje kritične zavesti – obrti se naučiš tudi v službi,« je prepričana. Študenti, kakor pravi, velikokrat rečejo, da predavanja niso zanimiva, toda »kako vedo, da so nezanimiva, če sploh ne pridejo nanje«!? Bi po njenem šolnine spremenile odnos do študija? »Ni težava v denarju … Res pa je, da so izredni študenti dosti bolj zainteresirani in hodijo na predavanja in vaje. V ozadju je zavest, da na fakulteto niso prišli avtomatično, zato jim je znanje večja vrednota. V tujini so vajeni na študij od jutra do večera. Pri nas pa nekateri malo delajo konec tedna pred izpitom, pa se potem še čudijo, ker ga niso opravili.« Bolonjska reforma je po njenem vnesla več sprotnega dela – to pa prinaša uspeh, vendar zahteva manjše skupine, česar pri nas ob množici vpisanih ni mogoče doseči pri vseh predmetih. Včasih se zdi, kakor da študenti ne prihajajo študirat, ampak žurirat; predavanja pa so neka obrobna dejavnost – pomembno je, da se imajo fino. Že to, da pridejo nepripravljeni k izpitu, je kazalnik odnosa do študija,« pravi Kalin Golobova in poudarja, da vsi seveda niso takšni. Zaradi teh drugih je pedagoško delo na fakulteti še lepo.

(Žal) ena najboljših izjav, ki sem jih kdaj koli slišala iz ust kakšnega pedagoškega delavca na FDV-ju.

Nisem vedla, da sem (in seveda!!! tudi tisti, ki sodelujete na temle forumu – k smo pač pridni (čeprav ne maram te besede) študentje) kdaj kakšnemu profesorju zarad malo bolj resnega odnosa do študija polepšala dan ;)

Vrag naj vzame… slovensko EMO

Thursday, February 7th, 2008

Verjetno nisem edina, ampak vsako leto sem bolj razočarana nad Evrovizijo v Sloveniji. Letos sm jo spremljala, od polfinala naprej in vse kar lahko rečem je, da sem se samo držala za glavo. Še najbolj slabo pa mi je postalo, ko so razglasili zmagovalca oz. zmagovalko.

Za moje pojme Rebeka Dremelj ne bi smela blizu mikrofona. Meni osebno nima lepega glasu, poleg tega mi to njeno medijsko izpostavljanje (jaz temu že rečem rinjenje) in njeni nastopi res presedajo. Ne razumem, zakaj je ona “popularna”. Vseskozi nekaj pametuje, povsod jo je za videti, pa še nonstop izpostavlja, da ona “zida bajto”. Ja Rebeka, vemo, da zidaš bajto; vemo, ker bolj bedne TV oddaje še nisem videla. Čisti poraz. Glede na to, da se je uspela zmeniti, da jo bodo snemali pri gradnji, bi se lahko vsaj malce zadrževala in lepše obnašala.

In kako se je odzvala na kritike njene zmage na EMI? Za moje pojme skrajno otročje. Ona, ki je v glasbenih vodah (nezasluženo) le par let, si drzne odgovoriti Zoranu Predinu (ki je komentiral, da je vse skupaj bilo porazno, in da pesem ni evrovizijska), da je njegov vlak že odpeljal… Zoranu Predinu, kateri je nadarjen in ima bogato glasbeno kariero! No, se vidi njen karakter. Pri njej imam, odkar je postala miss Slovenije, občutek, da bo pohodila vse, samo da njej rata.

Ne vem. “Vrag naj vzame” je pesem, ki ne bo izstopala, in dvomim, da bo prišla v finale (če že bo, bo zato, ker se bo Rebeka v Srbiji izpostavljala, navsezadnje je velika prijateljica Željka Joksimovića :) ), pa tudi druge pesmi, ki so prišle v finale, me niso preveč navdušile. Zmago bi drugače privoščila Evi Černe, ker ima res lep glas.

No, povejte svoje mnenje, popljuvajte moje kritike :)

TE ZANIMAJO “AKTUALNA DOGAJANJA”?

Thursday, February 7th, 2008

Oziroma povedano direktno: te zanima politika?. Če je odgovor DA, potem te bo morda zanimal forum Za politične debate Slovenske mladine – AKTIVNA MLADINA: http://aktivnamladina.forumotion.com/

MEDNARODNA KONFERENCA

Monday, February 4th, 2008

Drustvo SOS telefon in Komisija za peticije ter za clovekove pravice in enake moznosti Drzavnega zbora vas vabita na mednarodno konferenco z naslovom Nasilje nad zenskami skozi ozavescanje za razvoj. Konferenca bo potekala 7. marca 2008 v Drzavnem zboru Republike Slovenije.

Vabila in prijavo na konferenco najdete v priponki.

mednarodna-konferenca.doc

Če slučajno link ne bo deloval me lahko kontaktirate preko e-maila.