Čokolada in bonton 23. 02. 2008

Obstaja veliko razlogov, zakaj nekdo v današnji družbi izpade čuden. Obstaja tudi veliko družbenih norm, katere mnogi čisto nezavedno upoštevajo. Ena izmed takih navad je, da ko se gre na obiske (h sorodnikom, prijateljem in tako naprej), se prinese nekaj s sabo. Moškim se ponavadi prinese steklenico vina, ženskam pa bonboniero ali čokolado. O nesmislu take delitve ne bi razpravljala, osebno bi bila dosti bolj vesela recimo steklenice dobrega vina kot čokolade (če ljudje resnično čutijo, da mi morajo nekaj prinesti), a pustimo to.
Jaz v situacijah, ko nekdo prihaja k meni na obisk, izpadem čudna vsaj na dveh nivojih. Ne maram čokolade. Še bolj čudaško pa se ljudem zdi, da jim to povem. Prijazno in s dobrimi nameni. Draga teta/stric/kolega: “Najlepša hvala za darilo, resnično ne bi bilo treba (resno mislim, to ni fraza), ampak jaz ne maram čokolade, drugič prihranite denar”.

Mislm, a je res tako grozno bit iskren in dat take stvari na plano? Saj ne mislim nič slabega s tem. Po eni strani sem sicer vesela, da se ljudje spomnijo name, a res nisem mnenja, da je za to sploh potrebno kakršnokoli darilo. Vendar ljudje so vztrajni s svojimi navadami in svojim dojemanjem bontona. Doma imam na kile čokolad, ki jih potem razdajam naprej - samo zato, ker ljudje čutijo, da mi morajo prinest to rjavo kakavno radost iz neke dolžnosti, da izpadejo lepo vzgojeni. Pa naj jim bo. Mislim, da bom z dopovedovanjem svojega prenehala, vzela čokolado in se lepo zahvalila ter čokolade še naprej razdeljevala ljudem, ki jo majo zares radi. Z glavo skozi zid pač ne gre )

SMISEL JE V DOBREM IN V (NOTRANJEM) MIRU

V spomin na Janeza Drnovška objavljam njegov zadnji, menim da odlični, zapis. Škoda je ker je moral umreti pri svoji starosti. Upam, da mu je bolezen “naklonila” dovolj časa, da je (resnično) našel svoj mir.

Kaj si želimo v življenju?
Mir. In iščemo smisel svojega bivanja.

Moramo iskati svoj smisel?
Seveda. Ste ga morda vi našli?

Je smisel bivanja v izpolnjevanju materialnih želja?
Za mnoge ljudi je res tako.

Pa so res našli smisel?
Našli so smisel v nesmislu.

Je izpolnjevanje materialnih želja nesmiselno?
Nesmiselne so želje.

Saj ne moremo biti brez želja?
Če smo brez želja in pričakovanj, smo tudi brez skrbi. Smo mirni.

Je dovolj, da smo mirni?
Če smo mirni, smo našli smisel.

Je mir tisto, kar iščemo?
Mir je tisto, kar lahko najdemo.

Je poleg miru še kaj, kar iščemo?
Iščemo lahko, le najti ne moremo.

Najdemo lahko uspeh, denar, moč in slavo.
A izgubimo svoj mir.

Če imamo vse to, še potrebujemo mir?
Še bolj ga potrebujemo.

Pa ga potem ne moremo najti?
Le, če nismo navezani na uspeh, denar, moč in priznanje.

Težko je ne biti navezan na vse to!?
Če smo navezani, nas skrbi, nas je strah, da bomo to izgubili. Strah in skrbi pa prinašajo nemir.

Saj je vsakogar strah ali pa ga kaj skrbi!?
Ker si prizadeva, da bi kaj pridobil ali obdržal.

Strah nas je smrti!?
Ker smo navezani na materialno bivanje.

Saj je vsako bivanje materialno!?
Lahko je tudi duhovno.

Kakšno je duhovno bivanje?
Tisto, ki presega materialno.

Kako ga lahko presega?
Tako, da presega navezanosti.

Tudi navezanosti na življenje?
Tudi navezanosti na življenje.

Če nismo navezani na življenje, potem smo mirni?
Potem smo mirni. Niti smrti se ne bojimo, še manj česarkoli drugega.

Ali je to smisel, ki ga iščemo?
Takšen mir iščemo. Če ga ne najdemo, smo ujetniki strahov in skrbi.

Pa je življenje brez materialnih navezanosti res smiselno?
Ali so strahovi in skrbi smiselni?

Poleg miru mora biti še kaj, kar daje našemu življenju smisel!?
Res je. Dobrota.

Dobrota?
Ustvarjati moramo dobro. To daje našemu življenju smisel.

Torej mir in dobro?
Mir in dobro.

Nadlegovanje

Tale post bi rada posvetila vsem (mladim) ženskam, ki ste kdaj bile “žrtve” nadlegovanja. Meni se namreč to kar pogosto dogaja, in ker imam zelo nizek prag tolerance do tega, me to tudi prizadene. Nisem ena tistih žensk, ki jim “paše”, da jih drugi moški brez sramu opazujejo (s tem mislim na tisto odkrito gledanje, tudi v predele telesa, kamor naj se ne bi gledalo). Tako se tudi ne oblačim provokativno; menim, da oblačim svojim letom primerno in, da s svojo pojavo ne izzivam. Vsekakor si ne želim, da bi me predvsem starejši moški gledali in komentirali moj izgled, še manj pa si želim, da bi z mano vzpostavili kontakt in še najmanj, da bi se me dotikali. Tole zadnje se mi zdi še najbolj pomembno, ker s tem oseba prekorači mejo in vdre v osebni prostor druge osebe, ki ji to ni dovolila.

To se mi je zgodilo danes. Rada hodim na fitnes, tudi zaradi samega izgleda, vendar predvsem zaradi bolečin v kolenih in gležnjih. S fitnesom si pomagam okrepiti mišice na nogah in posledično me manj bolijo sklepi. Vsesplošno znano je, da na fitnes v veliki večini hodijo moški, zadnje čase pa videvam tudi precej žensk. Manj znano pa je, da bi nekatere ženske rade hodile na fitnes, vendar tega ne počnejo ravno zaradi prevladujoče moške populacije. Resno, nimam nič proti, če me moški od daleč opazuje… ne da si tega želim, ampak me ne moti, ker ni blizu mene. Zato sem se danes tako razburila, ko sem delala vaje za zadnjico - na fitnesu obstaja posebna klopica, čez katero se sklanjaš in dviguješ, ter s tem utrjuješ zadnje mišice na stegnih in zadnjici. Medtem ko sem to delala, se mi je približal moški, starejši od mojega očeta, in pohvalil, da sem “ena sama mišica, super izgledate”. Nisem posebej odreagirala, v ogledalu pa sem naenkrat opazila njegovo roko, ki se je bližala moji zadnjici. Sicer me ni “pošlatu”, ampak se me je dotaknil malce pod pasom. Znorela sem in ga udarila po roki, nato pa ga nadrla, da nima nobene pravice se me dotikati. Nasmejal se je in odšel stran. Pet minut zatem me je že nekaj spraševal, kot da se ni nič zgodila, jaz pa sem ga ignorirala.

Ženske ne prosimo, da se nam kaj takega zgodi. Počutila sem se izredno nelagodno in jezno, vendar sem bila ponosna nase, ker sem ga nadrla. Torej, ker sem bila sama na fitnesu (mojega fanta pač ravno danes ni bilo zraven), je on imel pravico prihajati blizu mene, čeprav sem dajala jasne znake, da ga ignoriram, in se brigala zase. Še dve uri zatem sem bila presneto jezna. Ker ne razumem, dejansko ne razumem. To se mi dogaja, žal pa tega resnično ne toleriram. Spoštujem tuj osebni prostor, zato pa tudi toliko cenim svojega lastnega. Lahko bi vam opisala še desetine primerov nadlegovanja, za vse pa resnično ne razumem, zakaj so se zgodili. Sem močen karakter, ampak take reči me prizadenejo in mi izbruhne moj temperament na plano. Me prav malo briga, če kdo, ki je zraven, pomisli, da sem čudna… tisti, ki pri meni prestopi mejo (in ta moški danes jo je sigurno), bo to jasno izvedel v isti sekundi.

Ženske ne smemo biti tiho in se v takih primerih samo nasmejati in iti naprej, kot da se ni nič zgodilo. Danes sem se počutila ogroženo in sem se postavila zase. Tako mislim, da bi morale vse ravnati, čeprav sem že bila priča, ko je punci bilo očitno nelagodno ob nekem pogovoru s starejšim moškim (videla sem, da se mu je počasi izmikala, on pa je vztrajal), pa ni nič storila proti temu. Živa groza! Taki nadlegovalci potem mislijo, da ne delajo nič narobe! Ravno takim je treba jasno in glasno dopovedati, da naj se umaknejo…Meni osebno je žal, da ravno danes ni bilo zraven mojega fanta, saj vem, da bi on ukrepal in bi se jaz počutila varno. Tako pa sem bila prepuščena sama sebi, ampak se nisem pustila.

Vem, da nisem edina, ki se ji to dogaja, in verjamem, da mnoge ženske na take reči reagirajo tako kot jaz. Pogumno. Postavijo se zase. Žalosti pa me, da je vedno več takih žensk, ki iščejo pozornost (provokativno oblačenje, obnašanje, itd.), nadlegovalci pa potem tudi zaradi takih (vendar predvsem, ker so sami tako neumni) svoje početje projecirajo na vse ženske. Menim tudi, da je preveč žensk tiho v takih primerih in se ne postavijo zase. Živim(o) v svobodnem svetu, kjer nobenemu ne kratim njegovih/njenih pravic in pričakujem, da tudi nihče ne bo kratil pravic meni. Pravic do tega, da se počutim varno, da se ne počutim nelagodno in, da imam svoj mir, ko si ga želim.