Archive for March, 2008

RTV Slovenija išče nove sodelavce

Saturday, March 29th, 2008

V dnevno informativni redakciji Radia Slovenija iščejo nove sodelavce. K rednemu honorarnemu delu vabijo študente višjih letnikov Fakultete za družbene vede, Ekonomska fakultete in Filozofske fakultete.Pisne prijave z opisom vaših znanj in  sposobnosti za novinarsko delo pričakujejo do 10. aprila na naslovu: DIR.RAS@rtvslo.si .

Izbrane kandidate  bodl v drugi polovici aprila povabili na govorni preizkus, kjer bodo njihovi fonetiki preverili ustreznost vašega glasu / glas mora biti zdrav, brez govornih napak in hujših narečnih posebnosti, ki se jih z vajami ne bi dalo odpraviti/, zatem pa  še k pisanju testa, ki bo pokazal vaše poznavanje družbene stvarnosti.

NA IZI ALI ZELO ZARES

Monday, March 24th, 2008

Je tak čas, da počasi malo razmišljam o temi diplomskega dela. To ni lahka naloga, ker je na FDV-ju bilo obdelano že malo morje tem. Načeloma mi to ne predstavlja kakšnega problema, ker (od konca drugega letnika) vem v katero smer se bom usmerila. Težava nastopi, ko je treba temo malo bolj izčistit, določiti njene cilje, raziskovalno/a vprašanje/a, ne nazadnje določiti naslov. Vse opisano so fiksne zadeve, ko jih postaviš in podpišeš »Prijavo diplomskega dela«, jih lahko spremeniš le z drugim obrazcem. Tega pa ne mislim počet. Ker sem pri pomembnih odločitvah bolj počasne sorte o temi razmišljam, sicer zelo na-izi, že nekaj časa. Razlog je v tem, da mislim temo prijaviti v juniju. Ne mislim namreč vsa panična tekati po faksu konec oktobra/začetek novembra. Mentorico imam že izbrano. Ker ni iz Katedre za Analitsko sociologijo bom morala, tako piše v pravilniku o Diplomskem delu, imeti tudi somentorja iz  ‘naše’ katedre.  

Dilema, ki se mi postavlja je ali naj diplomsko delo napišem po liniji najmanjšega odpora, pač ravno toliko da bo – kar bo sicer težko, ker načeloma nisem oseba, ki stvari počne na tak način – ali naj se vendarle potrudim po svojih najboljših močeh. Roko na srce, moje bodoče delodajalce v večini primerov kakovost moje diplome ne bo zanimala, niti moje povprečje ocen v času študija. Edina ‘korist’ od dobre diplome je – poleg osebnega zadovoljstva – kakšna nagrada/priznanje. Vendar od same nagrade (tudi glavne Prešernove, ne le fakultetne) v naši družbi nimaš nikakršnih koristih v obliki lažje in hitrejše pridobitve zaposlitve. Vsi Prešernovi nagrajenci pač ne morejo ostati zaposleni na fakulteti. Na koncu takšna okvirjena nagrada postane le okras v domačem stanovanju, lep spomin in kakšen izlet, ki si ga lahko privoščil z denarno nagrado.  

Sprašujem se kje dobiti motivacijo, da po štirih letih študija, vseh opravljenih obveznosti ves svoj čas in trud namenim v odlično kvaliteto diplomskega dela, če so pa moje misli čisto nekje drugje – v čim (močno upam) hitrejši aplikacije svojega družboslovnega znanja v praksi. To bo težje kot katerokoli izpit, težje kot odlično napisana diploma, ker ne bom v ‘varnem’ fakultetnem/univerzitetnem okolju. In hkrati vidim v tem – čeprav me je strah kot hudiča – največ izziv.

Mali človek

Sunday, March 23rd, 2008

V četrtek smo imeli na faksu predavanje v okviru predmeta Razvoj in izobraževanje kadrov. Predmet sam mi gre na živce, ker ves čas govorimo o enih in istih stvareh, s katerimi se povrhu vsega še strinjam ne. In tako smo imeli pogovor na temo vzročne povezanosti izobrazbe in ekonomske uspešnosti gospodarstev. Skupina deklet je imela predstavitev dotične tematike na podlage neke raziskave, ki je seveda potrdila avtorjevo tezo, da izobrazba pomembno vpliva na ekonomsko uspešnost podjetij ter posledično na ekonomsko uspešnost celotnega nacionalnega gospodarstva.

Sicer je moj cilj pri tem predmetu naučiti se tisti minimum, ki je potreben za sedemko na izpitu in čimprej pozabiti vse blodnje. Žal mi je, drugače se dobro počutim na faksu in rada sodelujem.. A verjetno so čisto povsod predmeti, ki so sami sebi namen.. In Razvoj in izobraževanje kadrov je nedvomno tak predmet pri nas. Lepo vas prosim, prihodnje trende v razvoju potreb po kadrih skušamo načrtovati na podlagi 10 let starih podatkov. Na primer.
Kakorkoli že, tokrat tudi glede na mojo splošno apatijo pri tem predmetu nisem mogla biti tiho. Profesor je seveda strastno zagovarjal tezo, da je čim višja izobrazba vseh zaposlenih ključ do večje produktivnosti vsakega podjetja. Tega pač ne morem požreti. Poglejmo si primer. Recimo, da imamo podjetje, ki se pretežno ukvarja z izdelovanjem pohištva. Vsako podjetje je organizacija. Organizacija je v v svojem bistvu sestavljena iz: vodilnega menedžmenta (ta predvsem določa strategijo, vizijo, cilje podjetja), srednjega menedžmenta, ki skrbi za izvajanje strategije, tehnične podpore, administrativne podpore in operativnega jedra. Vsako od teh področij je v organizaciji seveda razdeljeno na svoje podsisteme. Vsako od teh področjih pa po mojem mnenju tudi zahteva različne stopnje izobrazbe. V podjetju, ki se ukvarja z masovno proizvodnjo pohištva, pač ne potrebujemo kupa doktorjev, magistrov in drugih ljudi z zvenečimi nazivi. Potrebujemo predvsem zadovoljno, sposobno in zagnano operativno jedro – torej ljudi, ki imajo sicer zadostno izobrazbo in predvsem motivacijo za kakovostno delo. Kar je v Sloveniji žal daleč od realnosti.

V Slovencih je ponekod žal še vedno premočno zasajeno prepričanje, da so samo doktorji, inženirji in pravniki tisti, ki res nekaj koristnega počnejo – sej imajo vendar kup papirjev, ki pričajo o njihovi sposobnosti. In seveda ne dvomim o njihovi sposobnosti, je pa vseeno neumno misliti, da že izobrazba sama po sebi prinese tudi večjo učinkovitost teh ljudi. Po pridobitvi uradnih nazivov se pravo delo po moje šele začne. Potrebno je pridobljeno znanje tudi znati unovčiti, se ves čas dodatno izobraževati in priznati, da z nekim bahavim nazivom pred imenom nismo še vedno nič boljši od ostalih.

No ja, nekaj takega kot sem sedaj napisala, sem povedala tudi na predavanju. Da po mojem mnenju avtomehanik ni nič manj vreden od diplomiranega strojnega inženirja, če le dobro in pošteno opravlja svoje delo. Sošolci so me začudeno gledali, profesor mi je delno dal prav, delno je stal za svojo tezo. Mislim, da sem mu vsaj za tisti dan sesula nekaj pravljic, ki si jih je zamislil v glavi.

Po predavanju je nekaj sošolcev pristopilo do mene in reklo: “To, Nina, bravo. Ti dam prav. Fajn si se potegnila za malega človeka.” Če ne bi s temi ljudmi preživela štirih let, bi bila šokirana, češ zakaj pa niso ničesar rekli, ko sem izlivala svojo dušo pred celotnim razredom. Pa me ni nič presenetilo. Se mi zdi, da je tudi med njimi veliko takih, ki komaj čakajo samo na to, da bo pred njihovim imenom pisalo vsaj mag., če ne že dr.

TUJI ŠTUDENTJE NA FDV-JU

Monday, March 17th, 2008

Na Univerzi v Turku-ju sem imela precejšnjo možnost izbora med predmeti, ki sem jih želela opravljati – seveda v angleškem jeziku – tudi zato, ker vse (zaenkrat še) tri Univerze v Turku-ju med seboj sodelujejo in lahko tuji študentje izbiramo med predmeti vseh treh Univerz. Seveda, so pri tem določene omejitve, saj mora biti 50% predmetnika iz programa/fakultete na kateri so primarno vpisan.

Zanimalo me je kako je s tem na FDV-ju. Ogledala sem si spletno stran z razpisi predmetov v ang.: http://www.fdv.uni-lj.si/English/Office_IC/Programs.asp. Prišla sem do naslednjih ugotovitev:

  1. Glede nato, da je FDV precej velika fakulteta je 28 predmetov na dodiplomskem študiju in  34 predmetov na podiplomskem študiju (ni nujno da lahko izbiraš med vsemi predmeti na podiplomskem študiju – odvisno od zasedenosti) kolikor se jih ponuja v ang. precej majhno število.
  2. Od teh je 28 na dodiplomskem študiju le en! prav striktno sociološki (Sociology of arts). Na podoplomskem študiju so taki predmet trije: Theoretical Sociology, Sociology of gender in recimo tudi Gender, Work and Organisations. Lahko da sem kakšen predmet nenamerno zgrešila.
  3. Študentje lahko na podlagi posebnega dogovora med FDV-jem, EF in FF izbirajo tudi med razpisani predmeti na EF in FF. Verjetno se tudi na FF najde kakšen sociološki predmet.

Torej. Kaj nam napisano pove. Če si študent sociologije po moje ni najboljša ideja, da prideš na izmenjavo na Univerzo v LJ in na FDV. Še edini predmet dodiplomskega študija Sociology of Arts se je v zimskem semestru na peticijo! ;( nekaterih slovenskih študentov izvajal v slovenščini namesto v ang., z 30 min povzetkom na koncu v ang.

Zastavlja se mi vprašanje zakaj se ne oblikujejo kakšni programi, ki bi se fokusirali izključno na določeno področje. Npr. v Turku-ju sem jaz del programa The Finnish-Nordic Society and Culture program. Na FDV-ju pa ni razpisanega niti enega predmeta, ki bi se vsaj posredno oz. v polovici po vsebini nanašal na Slovenijo, slovensko družbo, odnose v širši regiji.To se mi zdi naravnost neverjetno.

Eh, ne vem preveč vprašanj, do odgovorov itak ne bom prišla. Noben me pa ne bo prepričal, da je fora le v denarju. Ker imajo na Finskem enake težave s financami, kot so v Sloveniji. Zarad tega so tudi krčili ure nekaterim predmetom v ang.

Celotni oddelek sociologije na FDV-ju šteje med 50 in 60 ljudi (se mi ne da natančno štet), pokriva se ne vem kok različnih področij sociologije in kar se lahko ponudi tujim dodiplomskim študentom na izmenjavi je le en predmet na dodiplomskem študiju + trije predmeti na podiplomskem študiju – če imaš srečo, da dobiš mesto.

Ena od rešitev bi npr. bila, da se začnejo nekateri redni predmeti izvajati v ang. tudi za slovenske študente. Da bi recimo v študijskem letu vsak študent moral en predmet opravljati v ang. To bi bilo po moje že tako ali tako zelo dobrodošlo. V 7. semestrih študija na FDV-ja sem v ang. morala napisala (le) 3 strani. V 1. in 2. letniku smo imeli predmet angleščina vendar je bil ta predmet tako kot je bil zastavljen (se mi zdi, da v bolonjskem sistemu ni kakšnih bistvenih razlik) popolnoma nekoristen. Moja angleščina ni zaradi njega prav nič napredovala, vse skupaj je bil stran vržen čas. Učili naj bi se strokovne angleščine, ki se je po mojem prepričanju lahko naučiš oz. izboljšaš svoj besedni zaklad le z branjem strokovnih knjig in člankov v angleščini – ne pa z učenjem na pamet v stilu npr. občina-municipality. Zato je bilo branje obvezne literatute v ang. pri nekaterih predmetih veliko, veliko, veliko bolj koristno.

Človek bi lahko sklepal, da je Slovenija nedotaknjena oza sredi globalnega sveta kjer znanje ang., ki je pač roko na srce prvi tuji jezik, sploh ni pomembno. Problem pa je, da so bo večina študentov zaposlilo v podjetjih/organizacijah, kjer bo aktivno znanje (vsaj) angleščine nuja.

NACIONALNA MOBILNOST MED SLO. UNIVERZAMI

Monday, March 17th, 2008

Nemogoče je mogoče. Kdor čaka dočaka. To sta le dva izreka, ki veljata za naslednjo novico. 

V naslednjem študijskem letu bo prvič mogoča nacionalna mobilnost študentov med tremi Slovenskimi Univerzami: Univerzo v Ljubljani, Univerzo na Primorskem in Univerzo v Mariboru.

Več informacij:

  1. Univerza v Ljubljani: http://www.uni-lj.si/novica.aspx?id=1009
  2. Univerza na Primorskem: http://www.upr.si/sl/Sodelovanje/MeduniverzitetnoSodelovanje/ in http://www.upr.si/sl/Sodelovanje/MeduniverzitetnoSodelovanje/20070316INF_PAKET.pdf
  3. Univerza v Mariboru: http://www.uni-mb.si/podrocje.aspx?id=685 

Hitri pregled razpisanih vpisnih mest je pokazal, da Univerza v Mariboru ponuja 6 mest za program sociologija.

Se moram pozanimat, če razpis velja tudi za absulvente. No, pa tudi če ne velja je fajn, da se v Slovenskem visokošolskem prostoru kej premika v smeri sodelovanja.

Naslednji korak, ki ga bom z veseljem pozdravila bo sodelovanje med fakultetami Univerze v LJ - v smislu, da boste študenjte lahko svoj predmetnik (ne le en predmet) bolj prosto oblikovali po lastnih željah in tako izbirali v večjem obsegu tudi med predmeti drugih fakultet. Če ne zaradi drugega pa le zato, da boste imel občutek da ste del Univerze.

Klošarji

Sunday, March 16th, 2008

Klošarji so tema, ki mi očitno ne bo dala miru, preden ne zapišem nekaj o njih. Tudi klošarji sami mi ne dajo miru kadarkoli se sprehodim iz trgovine s tistim ubogim litrom mleka in sirovo štručko. Ne morem sploh ubesediti tega, kako zelo me razjezi vprašanje: “A je ustal kej drobiža?” In še bolj grem na jetra sama sebi, ko jim skoraj ponižno in s slabo vestjo odgovorjam, da ne. Kar sploh ni res, skoraj vedno mi kaj drobiža ostane. A pri najboljši veri se ne morem domisliti, zakaj bi ga bila dolžna dati nekomu, ki cele dneve presedi pred Mercatorjem in dokaj nasilno prosjači. Ljudje, res ne. Zavedam se, da kot bodoča sociologinja, ki se skuša boriti proti vsem neracionalnim predsodkom in želi pomagati ljudem, sedaj ne pišem najbolj smiselnih stvari.

A zato prosim, da mi nekdo pomaga razumeti, zakaj moram:

  • biti po nekaj ur na dan na faksu,
  • še nadaljnih nekaj ur preživeti v službi, si nabirati delovne izkušnje,
  • pisati eseje, projektne in seminarske naloge
  • ter varčevati na vsakem koraku,

da si lahko privoščim solidno življenje? In zakaj se počutim tako gnilo, če nekomu nisem pripravljena dati 50 centov, ko me nahruli, ali imam kaj drobiža (in za ta denar raje sebi kupim sladoled)? Zakaj sem jaz tista, na katero se spravljajo? Saj mi je jasno, da socialne službe delujejo daleč od perfektnega, da se ljudje kdaj znajdejo v tako hudi stiski, da pristanejo na cesti, da se jim včasih zdi enostavno pretežko spopasti se z življenjem. A po kateri logiki bi jaz morala pomagati (če lahko prispevanje za alkoholne pijače tako imenujemo) nekomu, ki si noče pomagati sam? In ne, oprostite, težko mi bo kdo dopovedal, da je spotikanje od trgovine do trgovine in fehtarjenje za flašo cenenega belega vina, način, kako človek pomaga sam sebi. Enostavno težko mi je spodbujati način življenja, ki se mi gabi. Že mogoče, da klošarji niso sami izbrali takega načina, že mogoče, da so skušali najti delo, že mogoče, da so se enkrat trudili.

Še vedno pa se ne čutim dolžne, da jim pomagam. Oziroma, zelo bi jim bila pripravljena pomagati, da si ustvarijo nekoliko bolj dostojno življenje. Vprašanje pa je, če si ga sploh želijo. Je problem v meni, ker sem pripravljena pomagati le na način, ki se meni zdi pravilen? Ali bi morala kot pravi človekoljub vseeno dati za tisti liter vina? Ker se zavedam, da sem, kot vsak človek, ki je krvav pod kožo, tudi jaz obremenjena s predsodki. In zato se sprašujem, ali je zelo zlobno, če si na vprašanje: “Aje ustal kej drobiža”, zaželim odgovoriti: “Ja, ostal mi je en evro, si grem po kepco sladoleda.”