Mali človek 23. 03. 2008
V četrtek smo imeli na faksu predavanje v okviru predmeta Razvoj in izobraževanje kadrov. Predmet sam mi gre na živce, ker ves čas govorimo o enih in istih stvareh, s katerimi se povrhu vsega še strinjam ne. In tako smo imeli pogovor na temo vzročne povezanosti izobrazbe in ekonomske uspešnosti gospodarstev. Skupina deklet je imela predstavitev dotične tematike na podlage neke raziskave, ki je seveda potrdila avtorjevo tezo, da izobrazba pomembno vpliva na ekonomsko uspešnost podjetij ter posledično na ekonomsko uspešnost celotnega nacionalnega gospodarstva.
Sicer je moj cilj pri tem predmetu naučiti se tisti minimum, ki je potreben za sedemko na izpitu in čimprej pozabiti vse blodnje. Žal mi je, drugače se dobro počutim na faksu in rada sodelujem.. A verjetno so čisto povsod predmeti, ki so sami sebi namen.. In Razvoj in izobraževanje kadrov je nedvomno tak predmet pri nas. Lepo vas prosim, prihodnje trende v razvoju potreb po kadrih skušamo načrtovati na podlagi 10 let starih podatkov. Na primer.
Kakorkoli že, tokrat tudi glede na mojo splošno apatijo pri tem predmetu nisem mogla biti tiho. Profesor je seveda strastno zagovarjal tezo, da je čim višja izobrazba vseh zaposlenih ključ do večje produktivnosti vsakega podjetja. Tega pač ne morem požreti. Poglejmo si primer. Recimo, da imamo podjetje, ki se pretežno ukvarja z izdelovanjem pohištva. Vsako podjetje je organizacija. Organizacija je v v svojem bistvu sestavljena iz: vodilnega menedžmenta (ta predvsem določa strategijo, vizijo, cilje podjetja), srednjega menedžmenta, ki skrbi za izvajanje strategije, tehnične podpore, administrativne podpore in operativnega jedra. Vsako od teh področij je v organizaciji seveda razdeljeno na svoje podsisteme. Vsako od teh področjih pa po mojem mnenju tudi zahteva različne stopnje izobrazbe. V podjetju, ki se ukvarja z masovno proizvodnjo pohištva, pač ne potrebujemo kupa doktorjev, magistrov in drugih ljudi z zvenečimi nazivi. Potrebujemo predvsem zadovoljno, sposobno in zagnano operativno jedro - torej ljudi, ki imajo sicer zadostno izobrazbo in predvsem motivacijo za kakovostno delo. Kar je v Sloveniji žal daleč od realnosti.
V Slovencih je ponekod žal še vedno premočno zasajeno prepričanje, da so samo doktorji, inženirji in pravniki tisti, ki res nekaj koristnega počnejo - sej imajo vendar kup papirjev, ki pričajo o njihovi sposobnosti. In seveda ne dvomim o njihovi sposobnosti, je pa vseeno neumno misliti, da že izobrazba sama po sebi prinese tudi večjo učinkovitost teh ljudi. Po pridobitvi uradnih nazivov se pravo delo po moje šele začne. Potrebno je pridobljeno znanje tudi znati unovčiti, se ves čas dodatno izobraževati in priznati, da z nekim bahavim nazivom pred imenom nismo še vedno nič boljši od ostalih.
No ja, nekaj takega kot sem sedaj napisala, sem povedala tudi na predavanju. Da po mojem mnenju avtomehanik ni nič manj vreden od diplomiranega strojnega inženirja, če le dobro in pošteno opravlja svoje delo. Sošolci so me začudeno gledali, profesor mi je delno dal prav, delno je stal za svojo tezo. Mislim, da sem mu vsaj za tisti dan sesula nekaj pravljic, ki si jih je zamislil v glavi.
Po predavanju je nekaj sošolcev pristopilo do mene in reklo: “To, Nina, bravo. Ti dam prav. Fajn si se potegnila za malega človeka.” Če ne bi s temi ljudmi preživela štirih let, bi bila šokirana, češ zakaj pa niso ničesar rekli, ko sem izlivala svojo dušo pred celotnim razredom. Pa me ni nič presenetilo. Se mi zdi, da je tudi med njimi veliko takih, ki komaj čakajo samo na to, da bo pred njihovim imenom pisalo vsaj mag., če ne že dr.