NA IZI ALI ZELO ZARES 24. 03. 2008

Je tak čas, da počasi malo razmišljam o temi diplomskega dela. To ni lahka naloga, ker je na FDV-ju bilo obdelano že malo morje tem. Načeloma mi to ne predstavlja kakšnega problema, ker (od konca drugega letnika) vem v katero smer se bom usmerila. Težava nastopi, ko je treba temo malo bolj izčistit, določiti njene cilje, raziskovalno/a vprašanje/a, ne nazadnje določiti naslov. Vse opisano so fiksne zadeve, ko jih postaviš in podpišeš »Prijavo diplomskega dela«, jih lahko spremeniš le z drugim obrazcem. Tega pa ne mislim počet. Ker sem pri pomembnih odločitvah bolj počasne sorte o temi razmišljam, sicer zelo na-izi, že nekaj časa. Razlog je v tem, da mislim temo prijaviti v juniju. Ne mislim namreč vsa panična tekati po faksu konec oktobra/začetek novembra. Mentorico imam že izbrano. Ker ni iz Katedre za Analitsko sociologijo bom morala, tako piše v pravilniku o Diplomskem delu, imeti tudi somentorja iz  ‘naše’ katedre.  

Dilema, ki se mi postavlja je ali naj diplomsko delo napišem po liniji najmanjšega odpora, pač ravno toliko da bo - kar bo sicer težko, ker načeloma nisem oseba, ki stvari počne na tak način - ali naj se vendarle potrudim po svojih najboljših močeh. Roko na srce, moje bodoče delodajalce v večini primerov kakovost moje diplome ne bo zanimala, niti moje povprečje ocen v času študija. Edina ‘korist’ od dobre diplome je - poleg osebnega zadovoljstva – kakšna nagrada/priznanje. Vendar od same nagrade (tudi glavne Prešernove, ne le fakultetne) v naši družbi nimaš nikakršnih koristih v obliki lažje in hitrejše pridobitve zaposlitve. Vsi Prešernovi nagrajenci pač ne morejo ostati zaposleni na fakulteti. Na koncu takšna okvirjena nagrada postane le okras v domačem stanovanju, lep spomin in kakšen izlet, ki si ga lahko privoščil z denarno nagrado.  

Sprašujem se kje dobiti motivacijo, da po štirih letih študija, vseh opravljenih obveznosti ves svoj čas in trud namenim v odlično kvaliteto diplomskega dela, če so pa moje misli čisto nekje drugje - v čim (močno upam) hitrejši aplikacije svojega družboslovnega znanja v praksi. To bo težje kot katerokoli izpit, težje kot odlično napisana diploma, ker ne bom v ‘varnem’ fakultetnem/univerzitetnem okolju. In hkrati vidim v tem - čeprav me je strah kot hudiča - največ izziv.