V razmislek… 

http://www.youtube.com/watch?v=ji5_MqicxSo

Za aktivno sodelovanje na srečanju je potrebno poslati predlog prispevka (ta naj vsebuje naslov in kratek povzetek (pol strani)) do 15. septembra 2008. Prispevek se lahko pošlje v elektronski obliki na naslov samo.uhan@fdv.uni-lj.si oziroma pisno na naslov Slovenskega sociološkega društva (Kardeljeva ploščad 5, 1000 Ljubljana).

“Proti homofobičnemu nasilju - Against homophobic violence”
http://www.ipetitions.com/petition/homofobija08?e

MEMEFEST je mednarodni festival družbeno odzivnega komuniciranja. Vse študentke in študente vabijo, da prijavijo svoja dela. Namen letošnjega mednarodnega festivala je zbiranje odzivov na temo RADIKALNA LEPOTA.

Natečaj poteka v štirih kategorijah: sociologija, komunikologija, vizualne komunikacije in BEYOND. Prijavite se lahko dodiplomski in podiplomski študentje, v kategoriji BEYOND pa tudi vsi ostali družbeno odzivni ‘komunikatorji’.

Rok za oddajo prispevkov je 20. maj 2008. Vse informacije o natečaju so dostopne na www.memefest.org 

Memefestov plakat 2008:

                                     

V prejšnjih letih ni bilo pretiranega odziva s strani študentov sociologije, zato bodo vsakega, ki se bo “opogumil” in sodeloval zelo veseli.

Vzamem nazaj vse ne-lepe besede, ki sem jih kdaj napisala in povedala o FDV-ju. FDV je super faks. Obveznost (seminar) imaš lahko opravljen, četudi nisi niti s prstom mignil.

Po dolgem času sem danes pogledala v elektronski indeks spletnega referata. Pogled je bil čuden že na prvi pogled, ker ni več zapisanih ocen posameznih izpitov (zakaj že !?), temveč le skupno povprečje vseh ocen. Vendar to ni bilo glavno odkritje. Pod opravljenimi seminarji imam zapisan seminar, katerega obveznosti nisem opravljala v zimskem semestru, ko se je izvajal, ker se mi bo priznal iz obveznosti opravljenih na izmenjavi.

Naj bom tiho ali ne? Naj se, ob vseh drugih obveznostih, zajebavam ugotavljat na koga naj se sploh obrnem? Naj se podvržem govorjenju: “p…a je neumna, ker je povedala”?

Vprašam prijateljico, ki je hodila na isti seminar, kako in zakaj. Pa pravi, da je profesorica pač vsem priznala.

Le kaj se mi bo samodejno priznalo ob naslednjem čekiranju s. referata ?

Okrogle mize se bodo (predvidoma) udeležili:
 

• Tjaša Mrgole Jukič (vodja Potujoče knjižnice in Radio Ptuj)

• Andreja Barle Lakota (Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad za razvoj šolstva)

• Jelena Aleksić (Državni zbor, predstavnica poslanske skupine za
  odnose z javnostmi)

• Jasmina Jakomin (ŠENT - Slovensko združenje za duševno zdravje)

• Borut Vukovič (Studio Moderna)

• Peter Bruva (Manpower)

Ter tudi predsojnica (naše) katedre za analitsko sociologijo doc. dr. Blanka Tividar.

Vljudno vabljeni!

Dilema, ki se mi postavlja je ali naj diplomsko delo napišem po liniji najmanjšega odpora, pač ravno toliko da bo - kar bo sicer težko, ker načeloma nisem oseba, ki stvari počne na tak način - ali naj se vendarle potrudim po svojih najboljših močeh. Roko na srce, moje bodoče delodajalce v večini primerov kakovost moje diplome ne bo zanimala, niti moje povprečje ocen v času študija. Edina ‘korist’ od dobre diplome je - poleg osebnega zadovoljstva – kakšna nagrada/priznanje. Vendar od same nagrade (tudi glavne Prešernove, ne le fakultetne) v naši družbi nimaš nikakršnih koristih v obliki lažje in hitrejše pridobitve zaposlitve. Vsi Prešernovi nagrajenci pač ne morejo ostati zaposleni na fakulteti. Na koncu takšna okvirjena nagrada postane le okras v domačem stanovanju, lep spomin in kakšen izlet, ki si ga lahko privoščil z denarno nagrado.  

Sprašujem se kje dobiti motivacijo, da po štirih letih študija, vseh opravljenih obveznosti ves svoj čas in trud namenim v odlično kvaliteto diplomskega dela, če so pa moje misli čisto nekje drugje - v čim (močno upam) hitrejši aplikacije svojega družboslovnega znanja v praksi. To bo težje kot katerokoli izpit, težje kot odlično napisana diploma, ker ne bom v ‘varnem’ fakultetnem/univerzitetnem okolju. In hkrati vidim v tem - čeprav me je strah kot hudiča - največ izziv.

Sicer je moj cilj pri tem predmetu naučiti se tisti minimum, ki je potreben za sedemko na izpitu in čimprej pozabiti vse blodnje. Žal mi je, drugače se dobro počutim na faksu in rada sodelujem.. A verjetno so čisto povsod predmeti, ki so sami sebi namen.. In Razvoj in izobraževanje kadrov je nedvomno tak predmet pri nas. Lepo vas prosim, prihodnje trende v razvoju potreb po kadrih skušamo načrtovati na podlagi 10 let starih podatkov. Na primer.
Kakorkoli že, tokrat tudi glede na mojo splošno apatijo pri tem predmetu nisem mogla biti tiho. Profesor je seveda strastno zagovarjal tezo, da je čim višja izobrazba vseh zaposlenih ključ do večje produktivnosti vsakega podjetja. Tega pač ne morem požreti. Poglejmo si primer. Recimo, da imamo podjetje, ki se pretežno ukvarja z izdelovanjem pohištva. Vsako podjetje je organizacija. Organizacija je v v svojem bistvu sestavljena iz: vodilnega menedžmenta (ta predvsem določa strategijo, vizijo, cilje podjetja), srednjega menedžmenta, ki skrbi za izvajanje strategije, tehnične podpore, administrativne podpore in operativnega jedra. Vsako od teh področij je v organizaciji seveda razdeljeno na svoje podsisteme. Vsako od teh področjih pa po mojem mnenju tudi zahteva različne stopnje izobrazbe. V podjetju, ki se ukvarja z masovno proizvodnjo pohištva, pač ne potrebujemo kupa doktorjev, magistrov in drugih ljudi z zvenečimi nazivi. Potrebujemo predvsem zadovoljno, sposobno in zagnano operativno jedro - torej ljudi, ki imajo sicer zadostno izobrazbo in predvsem motivacijo za kakovostno delo. Kar je v Sloveniji žal daleč od realnosti.

V Slovencih je ponekod žal še vedno premočno zasajeno prepričanje, da so samo doktorji, inženirji in pravniki tisti, ki res nekaj koristnega počnejo - sej imajo vendar kup papirjev, ki pričajo o njihovi sposobnosti. In seveda ne dvomim o njihovi sposobnosti, je pa vseeno neumno misliti, da že izobrazba sama po sebi prinese tudi večjo učinkovitost teh ljudi. Po pridobitvi uradnih nazivov se pravo delo po moje šele začne. Potrebno je pridobljeno znanje tudi znati unovčiti, se ves čas dodatno izobraževati in priznati, da z nekim bahavim nazivom pred imenom nismo še vedno nič boljši od ostalih.

No ja, nekaj takega kot sem sedaj napisala, sem povedala tudi na predavanju. Da po mojem mnenju avtomehanik ni nič manj vreden od diplomiranega strojnega inženirja, če le dobro in pošteno opravlja svoje delo. Sošolci so me začudeno gledali, profesor mi je delno dal prav, delno je stal za svojo tezo. Mislim, da sem mu vsaj za tisti dan sesula nekaj pravljic, ki si jih je zamislil v glavi.

Po predavanju je nekaj sošolcev pristopilo do mene in reklo: “To, Nina, bravo. Ti dam prav. Fajn si se potegnila za malega človeka.” Če ne bi s temi ljudmi preživela štirih let, bi bila šokirana, češ zakaj pa niso ničesar rekli, ko sem izlivala svojo dušo pred celotnim razredom. Pa me ni nič presenetilo. Se mi zdi, da je tudi med njimi veliko takih, ki komaj čakajo samo na to, da bo pred njihovim imenom pisalo vsaj mag., če ne že dr.