TUJI ŠTUDENTJE NA FDV-JU 17. 03. 2008

Na Univerzi v Turku-ju sem imela precejšnjo možnost izbora med predmeti, ki sem jih želela opravljati - seveda v angleškem jeziku - tudi zato, ker vse (zaenkrat še) tri Univerze v Turku-ju med seboj sodelujejo in lahko tuji študentje izbiramo med predmeti vseh treh Univerz. Seveda, so pri tem določene omejitve, saj mora biti 50% predmetnika iz programa/fakultete na kateri so primarno vpisan.

Zanimalo me je kako je s tem na FDV-ju. Ogledala sem si spletno stran z razpisi predmetov v ang.: http://www.fdv.uni-lj.si/English/Office_IC/Programs.asp. Prišla sem do naslednjih ugotovitev:

  1. Glede nato, da je FDV precej velika fakulteta je 28 predmetov na dodiplomskem študiju in  34 predmetov na podiplomskem študiju (ni nujno da lahko izbiraš med vsemi predmeti na podiplomskem študiju - odvisno od zasedenosti) kolikor se jih ponuja v ang. precej majhno število.
  2. Od teh je 28 na dodiplomskem študiju le en! prav striktno sociološki (Sociology of arts). Na podoplomskem študiju so taki predmet trije: Theoretical Sociology, Sociology of gender in recimo tudi Gender, Work and Organisations. Lahko da sem kakšen predmet nenamerno zgrešila.
  3. Študentje lahko na podlagi posebnega dogovora med FDV-jem, EF in FF izbirajo tudi med razpisani predmeti na EF in FF. Verjetno se tudi na FF najde kakšen sociološki predmet.

Torej. Kaj nam napisano pove. Če si študent sociologije po moje ni najboljša ideja, da prideš na izmenjavo na Univerzo v LJ in na FDV. Še edini predmet dodiplomskega študija Sociology of Arts se je v zimskem semestru na peticijo! (  nekaterih slovenskih študentov izvajal v slovenščini namesto v ang., z 30 min povzetkom na koncu v ang.

Zastavlja se mi vprašanje zakaj se ne oblikujejo kakšni programi, ki bi se fokusirali izključno na določeno področje. Npr. v Turku-ju sem jaz del programa The Finnish-Nordic Society and Culture program. Na FDV-ju pa ni razpisanega niti enega predmeta, ki bi se vsaj posredno oz. v polovici po vsebini nanašal na Slovenijo, slovensko družbo, odnose v širši regiji.To se mi zdi naravnost neverjetno.

Eh, ne vem preveč vprašanj, do odgovorov itak ne bom prišla. Noben me pa ne bo prepričal, da je fora le v denarju. Ker imajo na Finskem enake težave s financami, kot so v Sloveniji. Zarad tega so tudi krčili ure nekaterim predmetom v ang.

Celotni oddelek sociologije na FDV-ju šteje med 50 in 60 ljudi (se mi ne da natančno štet), pokriva se ne vem kok različnih področij sociologije in kar se lahko ponudi tujim dodiplomskim študentom na izmenjavi je le en predmet na dodiplomskem študiju + trije predmeti na podiplomskem študiju - če imaš srečo, da dobiš mesto.

Ena od rešitev bi npr. bila, da se začnejo nekateri redni predmeti izvajati v ang. tudi za slovenske študente. Da bi recimo v študijskem letu vsak študent moral en predmet opravljati v ang. To bi bilo po moje že tako ali tako zelo dobrodošlo. V 7. semestrih študija na FDV-ja sem v ang. morala napisala (le) 3 strani. V 1. in 2. letniku smo imeli predmet angleščina vendar je bil ta predmet tako kot je bil zastavljen (se mi zdi, da v bolonjskem sistemu ni kakšnih bistvenih razlik) popolnoma nekoristen. Moja angleščina ni zaradi njega prav nič napredovala, vse skupaj je bil stran vržen čas. Učili naj bi se strokovne angleščine, ki se je po mojem prepričanju lahko naučiš oz. izboljšaš svoj besedni zaklad le z branjem strokovnih knjig in člankov v angleščini - ne pa z učenjem na pamet v stilu npr. občina-municipality. Zato je bilo branje obvezne literatute v ang. pri nekaterih predmetih veliko, veliko, veliko bolj koristno.

Človek bi lahko sklepal, da je Slovenija nedotaknjena oza sredi globalnega sveta kjer znanje ang., ki je pač roko na srce prvi tuji jezik, sploh ni pomembno. Problem pa je, da so bo večina študentov zaposlilo v podjetjih/organizacijah, kjer bo aktivno znanje (vsaj) angleščine nuja.

NACIONALNA MOBILNOST MED SLO. UNIVERZAMI

Nemogoče je mogoče. Kdor čaka dočaka. To sta le dva izreka, ki veljata za naslednjo novico. 

V naslednjem študijskem letu bo prvič mogoča nacionalna mobilnost študentov med tremi Slovenskimi Univerzami: Univerzo v Ljubljani, Univerzo na Primorskem in Univerzo v Mariboru.

Več informacij:

  1. Univerza v Ljubljani: http://www.uni-lj.si/novica.aspx?id=1009
  2. Univerza na Primorskem: http://www.upr.si/sl/Sodelovanje/MeduniverzitetnoSodelovanje/ in http://www.upr.si/sl/Sodelovanje/MeduniverzitetnoSodelovanje/20070316INF_PAKET.pdf
  3. Univerza v Mariboru: http://www.uni-mb.si/podrocje.aspx?id=685 

Hitri pregled razpisanih vpisnih mest je pokazal, da Univerza v Mariboru ponuja 6 mest za program sociologija.

Se moram pozanimat, če razpis velja tudi za absulvente. No, pa tudi če ne velja je fajn, da se v Slovenskem visokošolskem prostoru kej premika v smeri sodelovanja.

Naslednji korak, ki ga bom z veseljem pozdravila bo sodelovanje med fakultetami Univerze v LJ - v smislu, da boste študenjte lahko svoj predmetnik (ne le en predmet) bolj prosto oblikovali po lastnih željah in tako izbirali v večjem obsegu tudi med predmeti drugih fakultet. Če ne zaradi drugega pa le zato, da boste imel občutek da ste del Univerze.

Klošarji 16. 03. 2008

Klošarji so tema, ki mi očitno ne bo dala miru, preden ne zapišem nekaj o njih. Tudi klošarji sami mi ne dajo miru kadarkoli se sprehodim iz trgovine s tistim ubogim litrom mleka in sirovo štručko. Ne morem sploh ubesediti tega, kako zelo me razjezi vprašanje: “A je ustal kej drobiža?” In še bolj grem na jetra sama sebi, ko jim skoraj ponižno in s slabo vestjo odgovorjam, da ne. Kar sploh ni res, skoraj vedno mi kaj drobiža ostane. A pri najboljši veri se ne morem domisliti, zakaj bi ga bila dolžna dati nekomu, ki cele dneve presedi pred Mercatorjem in dokaj nasilno prosjači. Ljudje, res ne. Zavedam se, da kot bodoča sociologinja, ki se skuša boriti proti vsem neracionalnim predsodkom in želi pomagati ljudem, sedaj ne pišem najbolj smiselnih stvari.

A zato prosim, da mi nekdo pomaga razumeti, zakaj moram:

da si lahko privoščim solidno življenje? In zakaj se počutim tako gnilo, če nekomu nisem pripravljena dati 50 centov, ko me nahruli, ali imam kaj drobiža (in za ta denar raje sebi kupim sladoled)? Zakaj sem jaz tista, na katero se spravljajo? Saj mi je jasno, da socialne službe delujejo daleč od perfektnega, da se ljudje kdaj znajdejo v tako hudi stiski, da pristanejo na cesti, da se jim včasih zdi enostavno pretežko spopasti se z življenjem. A po kateri logiki bi jaz morala pomagati (če lahko prispevanje za alkoholne pijače tako imenujemo) nekomu, ki si noče pomagati sam? In ne, oprostite, težko mi bo kdo dopovedal, da je spotikanje od trgovine do trgovine in fehtarjenje za flašo cenenega belega vina, način, kako človek pomaga sam sebi. Enostavno težko mi je spodbujati način življenja, ki se mi gabi. Že mogoče, da klošarji niso sami izbrali takega načina, že mogoče, da so skušali najti delo, že mogoče, da so se enkrat trudili.

Še vedno pa se ne čutim dolžne, da jim pomagam. Oziroma, zelo bi jim bila pripravljena pomagati, da si ustvarijo nekoliko bolj dostojno življenje. Vprašanje pa je, če si ga sploh želijo. Je problem v meni, ker sem pripravljena pomagati le na način, ki se meni zdi pravilen? Ali bi morala kot pravi človekoljub vseeno dati za tisti liter vina? Ker se zavedam, da sem, kot vsak človek, ki je krvav pod kožo, tudi jaz obremenjena s predsodki. In zato se sprašujem, ali je zelo zlobno, če si na vprašanje: “Aje ustal kej drobiža”, zaželim odgovoriti: “Ja, ostal mi je en evro, si grem po kepco sladoleda.”

Čokolada in bonton 23. 02. 2008

Obstaja veliko razlogov, zakaj nekdo v današnji družbi izpade čuden. Obstaja tudi veliko družbenih norm, katere mnogi čisto nezavedno upoštevajo. Ena izmed takih navad je, da ko se gre na obiske (h sorodnikom, prijateljem in tako naprej), se prinese nekaj s sabo. Moškim se ponavadi prinese steklenico vina, ženskam pa bonboniero ali čokolado. O nesmislu take delitve ne bi razpravljala, osebno bi bila dosti bolj vesela recimo steklenice dobrega vina kot čokolade (če ljudje resnično čutijo, da mi morajo nekaj prinesti), a pustimo to.
Jaz v situacijah, ko nekdo prihaja k meni na obisk, izpadem čudna vsaj na dveh nivojih. Ne maram čokolade. Še bolj čudaško pa se ljudem zdi, da jim to povem. Prijazno in s dobrimi nameni. Draga teta/stric/kolega: “Najlepša hvala za darilo, resnično ne bi bilo treba (resno mislim, to ni fraza), ampak jaz ne maram čokolade, drugič prihranite denar”.

Mislm, a je res tako grozno bit iskren in dat take stvari na plano? Saj ne mislim nič slabega s tem. Po eni strani sem sicer vesela, da se ljudje spomnijo name, a res nisem mnenja, da je za to sploh potrebno kakršnokoli darilo. Vendar ljudje so vztrajni s svojimi navadami in svojim dojemanjem bontona. Doma imam na kile čokolad, ki jih potem razdajam naprej - samo zato, ker ljudje čutijo, da mi morajo prinest to rjavo kakavno radost iz neke dolžnosti, da izpadejo lepo vzgojeni. Pa naj jim bo. Mislim, da bom z dopovedovanjem svojega prenehala, vzela čokolado in se lepo zahvalila ter čokolade še naprej razdeljevala ljudem, ki jo majo zares radi. Z glavo skozi zid pač ne gre )

SMISEL JE V DOBREM IN V (NOTRANJEM) MIRU

V spomin na Janeza Drnovška objavljam njegov zadnji, menim da odlični, zapis. Škoda je ker je moral umreti pri svoji starosti. Upam, da mu je bolezen “naklonila” dovolj časa, da je (resnično) našel svoj mir.

Kaj si želimo v življenju?
Mir. In iščemo smisel svojega bivanja.

Moramo iskati svoj smisel?
Seveda. Ste ga morda vi našli?

Je smisel bivanja v izpolnjevanju materialnih želja?
Za mnoge ljudi je res tako.

Pa so res našli smisel?
Našli so smisel v nesmislu.

Je izpolnjevanje materialnih želja nesmiselno?
Nesmiselne so želje.

Saj ne moremo biti brez želja?
Če smo brez želja in pričakovanj, smo tudi brez skrbi. Smo mirni.

Je dovolj, da smo mirni?
Če smo mirni, smo našli smisel.

Je mir tisto, kar iščemo?
Mir je tisto, kar lahko najdemo.

Je poleg miru še kaj, kar iščemo?
Iščemo lahko, le najti ne moremo.

Najdemo lahko uspeh, denar, moč in slavo.
A izgubimo svoj mir.

Če imamo vse to, še potrebujemo mir?
Še bolj ga potrebujemo.

Pa ga potem ne moremo najti?
Le, če nismo navezani na uspeh, denar, moč in priznanje.

Težko je ne biti navezan na vse to!?
Če smo navezani, nas skrbi, nas je strah, da bomo to izgubili. Strah in skrbi pa prinašajo nemir.

Saj je vsakogar strah ali pa ga kaj skrbi!?
Ker si prizadeva, da bi kaj pridobil ali obdržal.

Strah nas je smrti!?
Ker smo navezani na materialno bivanje.

Saj je vsako bivanje materialno!?
Lahko je tudi duhovno.

Kakšno je duhovno bivanje?
Tisto, ki presega materialno.

Kako ga lahko presega?
Tako, da presega navezanosti.

Tudi navezanosti na življenje?
Tudi navezanosti na življenje.

Če nismo navezani na življenje, potem smo mirni?
Potem smo mirni. Niti smrti se ne bojimo, še manj česarkoli drugega.

Ali je to smisel, ki ga iščemo?
Takšen mir iščemo. Če ga ne najdemo, smo ujetniki strahov in skrbi.

Pa je življenje brez materialnih navezanosti res smiselno?
Ali so strahovi in skrbi smiselni?

Poleg miru mora biti še kaj, kar daje našemu življenju smisel!?
Res je. Dobrota.

Dobrota?
Ustvarjati moramo dobro. To daje našemu življenju smisel.

Torej mir in dobro?
Mir in dobro.

Nadlegovanje

Tale post bi rada posvetila vsem (mladim) ženskam, ki ste kdaj bile “žrtve” nadlegovanja. Meni se namreč to kar pogosto dogaja, in ker imam zelo nizek prag tolerance do tega, me to tudi prizadene. Nisem ena tistih žensk, ki jim “paše”, da jih drugi moški brez sramu opazujejo (s tem mislim na tisto odkrito gledanje, tudi v predele telesa, kamor naj se ne bi gledalo). Tako se tudi ne oblačim provokativno; menim, da oblačim svojim letom primerno in, da s svojo pojavo ne izzivam. Vsekakor si ne želim, da bi me predvsem starejši moški gledali in komentirali moj izgled, še manj pa si želim, da bi z mano vzpostavili kontakt in še najmanj, da bi se me dotikali. Tole zadnje se mi zdi še najbolj pomembno, ker s tem oseba prekorači mejo in vdre v osebni prostor druge osebe, ki ji to ni dovolila.

To se mi je zgodilo danes. Rada hodim na fitnes, tudi zaradi samega izgleda, vendar predvsem zaradi bolečin v kolenih in gležnjih. S fitnesom si pomagam okrepiti mišice na nogah in posledično me manj bolijo sklepi. Vsesplošno znano je, da na fitnes v veliki večini hodijo moški, zadnje čase pa videvam tudi precej žensk. Manj znano pa je, da bi nekatere ženske rade hodile na fitnes, vendar tega ne počnejo ravno zaradi prevladujoče moške populacije. Resno, nimam nič proti, če me moški od daleč opazuje… ne da si tega želim, ampak me ne moti, ker ni blizu mene. Zato sem se danes tako razburila, ko sem delala vaje za zadnjico - na fitnesu obstaja posebna klopica, čez katero se sklanjaš in dviguješ, ter s tem utrjuješ zadnje mišice na stegnih in zadnjici. Medtem ko sem to delala, se mi je približal moški, starejši od mojega očeta, in pohvalil, da sem “ena sama mišica, super izgledate”. Nisem posebej odreagirala, v ogledalu pa sem naenkrat opazila njegovo roko, ki se je bližala moji zadnjici. Sicer me ni “pošlatu”, ampak se me je dotaknil malce pod pasom. Znorela sem in ga udarila po roki, nato pa ga nadrla, da nima nobene pravice se me dotikati. Nasmejal se je in odšel stran. Pet minut zatem me je že nekaj spraševal, kot da se ni nič zgodila, jaz pa sem ga ignorirala.

Ženske ne prosimo, da se nam kaj takega zgodi. Počutila sem se izredno nelagodno in jezno, vendar sem bila ponosna nase, ker sem ga nadrla. Torej, ker sem bila sama na fitnesu (mojega fanta pač ravno danes ni bilo zraven), je on imel pravico prihajati blizu mene, čeprav sem dajala jasne znake, da ga ignoriram, in se brigala zase. Še dve uri zatem sem bila presneto jezna. Ker ne razumem, dejansko ne razumem. To se mi dogaja, žal pa tega resnično ne toleriram. Spoštujem tuj osebni prostor, zato pa tudi toliko cenim svojega lastnega. Lahko bi vam opisala še desetine primerov nadlegovanja, za vse pa resnično ne razumem, zakaj so se zgodili. Sem močen karakter, ampak take reči me prizadenejo in mi izbruhne moj temperament na plano. Me prav malo briga, če kdo, ki je zraven, pomisli, da sem čudna… tisti, ki pri meni prestopi mejo (in ta moški danes jo je sigurno), bo to jasno izvedel v isti sekundi.

Ženske ne smemo biti tiho in se v takih primerih samo nasmejati in iti naprej, kot da se ni nič zgodilo. Danes sem se počutila ogroženo in sem se postavila zase. Tako mislim, da bi morale vse ravnati, čeprav sem že bila priča, ko je punci bilo očitno nelagodno ob nekem pogovoru s starejšim moškim (videla sem, da se mu je počasi izmikala, on pa je vztrajal), pa ni nič storila proti temu. Živa groza! Taki nadlegovalci potem mislijo, da ne delajo nič narobe! Ravno takim je treba jasno in glasno dopovedati, da naj se umaknejo…Meni osebno je žal, da ravno danes ni bilo zraven mojega fanta, saj vem, da bi on ukrepal in bi se jaz počutila varno. Tako pa sem bila prepuščena sama sebi, ampak se nisem pustila.

Vem, da nisem edina, ki se ji to dogaja, in verjamem, da mnoge ženske na take reči reagirajo tako kot jaz. Pogumno. Postavijo se zase. Žalosti pa me, da je vedno več takih žensk, ki iščejo pozornost (provokativno oblačenje, obnašanje, itd.), nadlegovalci pa potem tudi zaradi takih (vendar predvsem, ker so sami tako neumni) svoje početje projecirajo na vse ženske. Menim tudi, da je preveč žensk tiho v takih primerih in se ne postavijo zase. Živim(o) v svobodnem svetu, kjer nobenemu ne kratim njegovih/njenih pravic in pričakujem, da tudi nihče ne bo kratil pravic meni. Pravic do tega, da se počutim varno, da se ne počutim nelagodno in, da imam svoj mir, ko si ga želim.

Študent naj bo 21. 02. 2008

Na faksu imam en predmet po imenu Pravo Evropske unije. V okviru tega predmeta naj bi se včeraj vsi študentje udeležili okrogle mize o Lizbonski pogodbi, ki je potekala na Centru Evropa. Kljub temu, da poznam sloves, ki obkroža FDV-jevce, sem pričakovala udeležbo skorajda vseh nas, saj je konec koncev to snov, ki jo bo potrebno znati za izpit - predvidevajmo, da je ljudem, ki so se vpisali na FDV vsaj nekaj do tega, da naredijo izpite, če že znanja ne mislijo odnest od tu.

Pa sem se kljub vsemu zmotila. Ob petih, ko se je okrogla miza začela, sem bila tam jaz, naša profesorica in nekaj pametnih (no, ja) glav Slovenije, ki se ukvarjajo z Evropsko unijo in njenimi spremembami. Nekoliko kasneje se je prikazal še en sošolec. Drugih nisem zasledila. Okrogla miza sama po sebi je bila srednje zanimiva (pač en kup učenjakov z dolgimi besedami), a dokaj koristna, ker je dala vsaj približen oris, na katera področja ureditve EU bo posegala Lizbonska pogodba.

Da razčistimo. Pravo EU je IZBIREN predmet na FDV-ju. Nekdo, ki si tak predmet IZBERE, bi po mojem mnenju moral pokazati vsaj nek minimalen interes tudi za aktualne stvari, ki se v zvezi z EU dogajajo (Lizbonska pogodba, o kateri je bilo govora na včerajšnji okrogli mizi, je pač ena taka stvar). A za moje sošolce očitno to ne velja. Okrogla miza je bila brezplačna in udeležba na njej je bila predvidena v okviru naših predavanj. Udeležili smo se je trije (skupaj z izvajalko predmeta).

Sem načeloma proti šolninam. A resnično se mi zdi, da če bi vsakdo moral v svoj študij vložiti nekaj tisoč evrov na leto, bi se prekleto potrudil, da od njega odnese čisto vse, kar lahko. Tako pa samo pri nas še vedno priča veliki apatiji študentov, ki samo čakajo, da bodo v roke dobili diplomo ter z njo začeli mahati pred potencialnimi delodajalci, za resnično znanje pa je redkokdo pripravljen narediti kaj več kot naučiti se en kup formul na pamet ali memorizirati goro zapiskov.

POLEPŠAN DAN 16. 02. 2008

Pripravljam eno predstavitev. Med iskanjem nekih podatkov sem neletela na članek iz Dela v katerem sta bili dve zanimivi zadevi, “šala” in izjava.

“Šala”:

»Profesorji filozofske, pravne, ekonomske, medicinske in fakultete za družbene vede (FDV) se odločijo, da dajo svojim študentom isto izpitno literaturo – letošnji telefonski imenik. Odzivi so različni. »Študenti na filozofski se vprašajo, v čem je smisel, tisti na pravu, kaj je dodatna literatura. Ekonomiste zanima, v čem je dobiček. Medicinci ob novici rečejo: ‘Aja, a prejšnjega tudi?’ FDV-jevci pa, ali so skrajšani izpiski že v fotokopirnici.« D

Treba je priznat, da za veliko večino študentov FDV-ja to drži. Še nekaj je značilno za študente FDV-ja (vsaj za ne-bolonjski program). Daleč največja udeležba na predavanjih je ob koncu semestra in naj pogostejši stavek: “A mi posodiš zapiske, k pač “nisem mogel” (beri: v večini primerov se mi ni dal) hodit na predavanja k pač…”.

Izjava:

»Včasih je bilo znanje vrednota. Ko so profesorji predavali, so študenti poslušali. Zadnje čase pa dobivam vtis, da pridejo nekateri samo po list papirja – diplomo – in znanje ni več tako pomembno,« meni profesorica dr. Monika Kalin Golob s fakultete za družbene vede in prodekanja za dodiplomski študij. »Velikokrat rečejo, da jim znanje, ki jim ga podajamo, nikoli ne bo prišlo prav, pozabljajo pa, da gre za širše neobrtniško znanje (vseučilišče), ki ga človek potrebuje za splošno razgledanost in izoblikovanje kritične zavesti – obrti se naučiš tudi v službi,« je prepričana. Študenti, kakor pravi, velikokrat rečejo, da predavanja niso zanimiva, toda »kako vedo, da so nezanimiva, če sploh ne pridejo nanje«!? Bi po njenem šolnine spremenile odnos do študija? »Ni težava v denarju … Res pa je, da so izredni študenti dosti bolj zainteresirani in hodijo na predavanja in vaje. V ozadju je zavest, da na fakulteto niso prišli avtomatično, zato jim je znanje večja vrednota. V tujini so vajeni na študij od jutra do večera. Pri nas pa nekateri malo delajo konec tedna pred izpitom, pa se potem še čudijo, ker ga niso opravili.« Bolonjska reforma je po njenem vnesla več sprotnega dela – to pa prinaša uspeh, vendar zahteva manjše skupine, česar pri nas ob množici vpisanih ni mogoče doseči pri vseh predmetih. Včasih se zdi, kakor da študenti ne prihajajo študirat, ampak žurirat; predavanja pa so neka obrobna dejavnost – pomembno je, da se imajo fino. Že to, da pridejo nepripravljeni k izpitu, je kazalnik odnosa do študija,« pravi Kalin Golobova in poudarja, da vsi seveda niso takšni. Zaradi teh drugih je pedagoško delo na fakulteti še lepo.

(Žal) ena najboljših izjav, ki sem jih kdaj koli slišala iz ust kakšnega pedagoškega delavca na FDV-ju.

Nisem vedla, da sem (in seveda!!! tudi tisti, ki sodelujete na temle forumu - k smo pač pridni (čeprav ne maram te besede) študentje) kdaj kakšnemu profesorju zarad malo bolj resnega odnosa do študija polepšala dan )

Vrag naj vzame… slovensko EMO 07. 02. 2008

Verjetno nisem edina, ampak vsako leto sem bolj razočarana nad Evrovizijo v Sloveniji. Letos sm jo spremljala, od polfinala naprej in vse kar lahko rečem je, da sem se samo držala za glavo. Še najbolj slabo pa mi je postalo, ko so razglasili zmagovalca oz. zmagovalko.

Za moje pojme Rebeka Dremelj ne bi smela blizu mikrofona. Meni osebno nima lepega glasu, poleg tega mi to njeno medijsko izpostavljanje (jaz temu že rečem rinjenje) in njeni nastopi res presedajo. Ne razumem, zakaj je ona “popularna”. Vseskozi nekaj pametuje, povsod jo je za videti, pa še nonstop izpostavlja, da ona “zida bajto”. Ja Rebeka, vemo, da zidaš bajto; vemo, ker bolj bedne TV oddaje še nisem videla. Čisti poraz. Glede na to, da se je uspela zmeniti, da jo bodo snemali pri gradnji, bi se lahko vsaj malce zadrževala in lepše obnašala.

In kako se je odzvala na kritike njene zmage na EMI? Za moje pojme skrajno otročje. Ona, ki je v glasbenih vodah (nezasluženo) le par let, si drzne odgovoriti Zoranu Predinu (ki je komentiral, da je vse skupaj bilo porazno, in da pesem ni evrovizijska), da je njegov vlak že odpeljal… Zoranu Predinu, kateri je nadarjen in ima bogato glasbeno kariero! No, se vidi njen karakter. Pri njej imam, odkar je postala miss Slovenije, občutek, da bo pohodila vse, samo da njej rata.

Ne vem. “Vrag naj vzame” je pesem, ki ne bo izstopala, in dvomim, da bo prišla v finale (če že bo, bo zato, ker se bo Rebeka v Srbiji izpostavljala, navsezadnje je velika prijateljica Željka Joksimovića ) ), pa tudi druge pesmi, ki so prišle v finale, me niso preveč navdušile. Zmago bi drugače privoščila Evi Černe, ker ima res lep glas.

No, povejte svoje mnenje, popljuvajte moje kritike )

TE ZANIMAJO “AKTUALNA DOGAJANJA”?

Oziroma povedano direktno: te zanima politika?. Če je odgovor DA, potem te bo morda zanimal forum Za politične debate Slovenske mladine - AKTIVNA MLADINA: http://aktivnamladina.forumotion.com/

« novejše objave | starejše objave »